Sproščena Slovenija

Syndicate content ::: IN MEDIA RES :::
Quis custodiet ipsos custodes?
Updated: 29 min 3 sek od tega

Sendvič morala in politično čistunstvo

Čet, 14/02/2019 - 10:34

Človek v življenju greši in poslanec dr. Darij Krajčič, dolgoletni Direktor Zavoda za varstvo narave, ga je polomil. Njegov greh je, da je iz štacune med odmorom v parlamentu brez plačila odnesel sendvič in to ponosno, dobro zavedajoč se prisotnosti kamere, razlagal kolegom v parlamentu in obenem razglasil samoprijavo. Vse s poanto precej ohlapne narave: varnostni sistemi menda nujno ne delujejo, zato je izpeljal, kot pravi sam, družbeni eksperiment in to preveril. Trapasto dejanje je obžaloval, prevzel je politično odgovornost in odstopil. Bolje rečeno: to so od njega zahtevali.

V tej zgodbi je precej bizarnosti. Kdor krade, stori dejanje namenoma, se z njim okoristi, ga običajno taji in ne poravna računa. Tako piše tudi v Kazenskem zakoniku: »kdor vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti«. Krajčič se je po 20 minutah vrnil v trgovino, razložil situacijo in plačal sendvič. Ni ga odnesel, ker bi se želel okoristiti in tudi povedal je, da je to storil iz jeze, ker so ga v trgovini ignorirali, ko je želel plačati:

»Zdaj bom naredil eno samoprijavo,« je, kot je razvidno iz magnetograma seje, napovedal. »Čakam tam pri pultu, kjer so se trije ljudje pogovarjali med seboj. Zagotovo sem čakal tri minute,« je pojasnil in dodal, da ga niso videli oziroma upoštevali.

V parlamentu je v nadaljevanju svojega nastopa še izzival gledalce pred kamerami, češ da pričakuje prihod varnostnika iz trgovine v hram demokracije in bo lahko dolg poplačal. Kasneje se je odpravil v trgovino sam. Poslanec je torej dejanje izpeljal z nekim drugim, čeprav zelo spontano nastalim namenom.

Krajčič odstop dnevnik

Toksični sendvič in samoovajeni Krajčič: današnji Dnevnik

Zato se lahko legitimno vprašamo, kako velik je dejansko njegov kakšna 2 evra težek greh? Kako okvalificirati dejanje, je res kradel in ga sme javnost obsojati kot tatu? Ne vodi sankcioniranje na opisani ravni v zlovešče politično čistunstvo? Zaradi takih nespametnih dejanj odpoklica bi parlament moral biti že izpraznjen poslancev. In če bo nekdo konsekventen, kmalu bo.

Lepo je, da poslanci za svoja početja odgovarjajo in tudi odstopajo, če je treba, kajti takšno kulturo pri nas v resnici pogrešamo. Vendar pa je ta primer res drugačen. Predsednik vlade je, v strahu pred padcem rejtingov in evropskimi volitvami, v svojem čistunstvu naredil korak predaleč. Ko je šlo za njegovega sekretarja v kabinetu, dr. Damirja Črnčeca, mu je dal še eno priložnost ob vseh njegovih umazanih ksenofobnih in homofobnih izlivih. In dal mu jo je poslanski klub LMŠ, o čemer sem pisal tudi v Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno.  Požvižgal se je na javne proteste in peticije. No, Krajčičevi kolegi v stranki so se odločili, da njemu take priložnosti ne podelijo.

Ne gre za to, da bi jo poslanec moral dobiti, ampak za Šarčevo zgrešeno priložnost, da bi svojo pripadnost političnemu bontonu gradil na čem bolj tehtnem, kot je Krajčičeva hvalisava samoprijava. Toda zgodilo se je, da je zaradi pritiska nekaj strankarskih imperialnih medijev klonil, kar je najbrž veličastno zmagoslavje zanje. Vprašajmo se za trenutek, kam to vodi. Prepričan sem, da delovanje pod pezo medijskega linča za vsako bagatelno dejanje in hvalisanje pred kamerami lahko hitro postane neznosno. In še zdaleč ne usodno le za kakšnega poslanca.

Bolj smo priča triumfu psihopolitičnega stanja diskreditacij in medijskih napihovanj, v katerega smo se prostovoljno spravili. Trezna in racionalna presoja sta se uklonili hipnemu zadovoljstvu privoščljivosti v politični igri s strani enih, denimo Janševih, in nato navidezne moralnosti drugih, Šarčevih. Ob tem se pač ne rabimo slepiti, da postajamo bolj etični.  Zadnji bo lahko vedno ponosno rekel, da pod njegovim vodenjem vlade preganjamo kurje tatove, pardon: tatove s sendviči. Nevarna igra zanj, kajti če bo sankcioniral takšne in podobne pogojne grehe in samoprijave, lahko verjetno kmalu ostane brez številnih poslancev. Tudi se moti, če misli, da poslej, navzlic odstopu, v Janševih medijih ne bo obveljal za predsednika »stranke kradljivcev«.

Krajčič je kradel, a le če njegovo dejanje osvobodimo vseh možnih kontekstov. Danes množični mediji že v naslovu popolnoma neproblematizirano poročajo le o »kraji«. Verjetno z novinarskim nemišljenjem ne bomo zmogli koraka v resnejšo refleksijo, zato ostane le še nabijanje, ki ruši dvome pred sabo – le kdo si bo zdaj upal reči, da to ni bila kraja v polnem pomenu, da je šlo za samoovadbo z neko neposrečeno pedagoško idejo? Saj bo vendar takoj razglašen za sostorilca, za nekoga, ki zanika moralno ravnanje! Domnevam, da takšno »branje« čaka tudi avtorja teh vrstic. In pri javnosti bodo, itak, zmagali zabavljaštvo, privoščljivost in krohot – na katere novokomponirana medijsko konstruirana morala tudi stavi.

V stranki LMŠ so ob njegovem odstopu dejali, da je storil »nedopustno dejanje« in da »če želimo slediti vrednotam in načelom, mora prevzeti odgovornost«. Skratka, njihov poslanec je storil strahovit delikt. No, zdaj lahko res čakamo, kako daleč bodo pri tem pripravljeni zaiti v prihodnje. Vsekakor je to verjetno najdražji sendvič, ki ga je Krajčič kupil in plačal v življenju. Račun zanj, ki sem ga opisal zgoraj, pa za našo prihodnjo politično in medijsko kulturo še ni povsem izstavljen.

Kategorije: Slovenija

Zakaj se dežurni populist res ne rabi bati Ilkinega umazanega avtomobila

Pon, 11/02/2019 - 09:43

Predsednik Borut Pahor se je pred dnevi nerodno pozabil prikloniti eni od dveh zmagovalk z istim časom na Zlati lisici v Mariboru in stisnil roke ter pogledal le eno, o čemer sem pisal v Športni predsednik: o izgubi vrednot v spregledanih čestitkah.

V istem zapisu sem spomnil na novo epizodo njegovega spretnega, že dobesedno ponarodelega koketiranja z javnostjo, s katerim je zaslovel, ko je v areni pristopil k slovenski šampionki Ilki Štuhec in se flirtajoče udinjal v svojem prežvečenem populističnem slogu; kasneje se je isti dan na instagramu pohvalil, da Ilka še ni pozabila, da ji dolguje pripravo smuči, a ji je obljubil še pranje avtomobila, če zmaga v Åreju.

Pahor Ilka Štuhec avto

Pahorjeva obljuba: po novem čisti avtomobile

Upati na umazan avto

No, Ilka je včeraj zmagala, postala je nova in stara smukaška svetovna prvakinja. Zdaj bo njen avto moral oprati. Naj navedem, v čem je predsednikov populizem dobitna, skrbno premišljena win-win kombinacija, vredna njegove popularnosti. Razgalja se že v majhnem dovtipu zmagovalke smuka, ki deluje kot še en nesporazum. Ilka je danes v intervjuju za Siol nagajivo povedala:

»Oh, seveda. Ob robu Zlate lisice mi je dejal, da mi bo umil avto. Upam, da je močno umazan.«

Štuhec Pahor umazan avto

Siolova zgodba in naslovni poudarek o umazanem avtu

Trojni predsednikov win-win

Prvič, Pahor je lahko venomer miren: pri državljankah in državljanih bo že preverjeno tak tip »volonterskega« infotainmenta – gre za računico ob učinkih mediatizirane politike  – vedno bolje sprejet kot ne. Nekaterim ne bo všeč, ampak po zakonitostih množične psihologije in tabloidnih medijev bo na koncu zanesljivo prevladala večina, ki bo pranje Ilkinega avtomobila s ploskanjem sprejela. Opisana logika velja za vse postopke za naprej in nazaj. Predsednik populizem je, skratka, varna naložba, ki se dobro obrestuje, če gre kaj narobe, pa je mogoče delnice vedno še pravočasno prodati – ob opazovanju njihovega indeksa v podobi javnomnenjskih raziskav. Zaenkrat takšne potrebe ni bilo.

Drugič,  tudi če Ilka ne zmaga in mu ne bo treba prati avtomobila, bo v medijih zaokrožila vsaj obljuba, ki jo le lansiral že v instagramu. Če bo jo dolžan realizirati, toliko bolje, tega se je naučil že pri famoznem čiščenju kopačk naši nogometni reprezentanci. V primeru, da »stavo« izgubi, pa bo plenil pozornost vsaj z obljubo. Pomembno je, seveda, da v njej ponudi kaj »umazanega«, »nečistega« in za predsedniško funkcijo, ki jo opravlja, dovolj ponižujočega in posledično medijsko intrigantnega, za nameček pa takšnega, da bo lahko stopil med ljudi kot njim enak in sprožil identifikacijo – torej v delovnem kombinezonu, predpasniku ali poklicni uniformi.

Tretjič, Ilkino upanje, da bo avto močno umazan in se bo posledično »umazanija« njegovega dela prenesla na predsednika v smislu težaškega dela, je naivna. Namreč na kaj takega močno upa tudi Pahor! Prav v tem je tudi moja osrednja poanta: bolj kot bo umazan, večji bo medijski učinek, ki ga želi doseči. Dlje bo drgnil po avtu, več novinarske pozornosti si lahko obeta in posledično navdušenja ljudstva. Bolj bo ob tem sam videti smešen in penast od detergentov, bližje bo načrtovanemu cilju in bolj bodo veseli novinarji in uredniki, ker bodo dobili navidez »legitimno« gradivo za svoja poročila in jim nihče ne bo mogel preveč očitati, da so rumeni. To pa ne, saj vendar poročajo o predsedniku republike, kar se po definiciji spodobi.

Čakajoč na košarico

No, če politikom največkrat očitamo, da se »šlepajo« na športne uspehe, ekscesno fotografirajo z njimi in iz tega kujejo politične dobičke, je Pahor iznašel formulo, kjer lahko v navezi z množičnimi mediji takšnim pomislekom vsaj na prvo žogo dovolj spretno ubeži. Ko zaženeš tak tip populizma, noben avto, ki ga moraš očistiti, ne bo dovolj umazan.

Zato čakamo na prvega športnika, ki bo to ugotovil, predsedniku ponudil košarico ter dejal, da si bo avto kar sam umil. In se ob tem požvižgal na Pahorjev medijski servis, kakršen je Slovenska tiskovna agencija,  ki nas osrečuje z novicami iz predsednikove avtopralnice in napovedmi, da ga »očitno čaka nekaj dela« .

STA pahor ilka štuhec

Novinarji, ki vidijo v prihodnost: Pahor in novica STA

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

O ČIŠČENJU, sonet

PreCednik, boš imel čistilne dneve?
Ko lastnih všečkov boš preštel številke,
takoj opral še avto boš od Ilke,
pregledal spisek (z desne bolj kot z leve),

če druge so po čiščenju zahteve:
je kópačk kaj (ker ljubiš delo trdo),
a stran od tam, kjer je strupeno, grdo,
ker modro ločit’ zrno je od pleve,

lotevat’ le odmevnih se atrakcij.
Fašizem, veš, v Gorici dviga glavo,
preveč obdavčena je kurja knjiga –

samo sta dva primera možnih akcij,
da tu in tam se spomniš na državo
in tvoja krpa še v to smer pomiga …

Kategorije: Slovenija

Hibridna vojna in Vinko Möderndorfer kot ruski obveščevalec

Sob, 09/02/2019 - 18:13

Že vsaj od leta 2016 nam predvsem Janšev poslanec Žan Mahnič, prej vodja parlamentarnega odbora za obrambo, v Šarčevi vladi pa podpredsednik Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, vbija v glavo, da je slovenski obrambnovarnostni sistem v nevarnosti, da ga ogroža Rusija in da lahko na vsakem koraku zaznavamo »tveganja za grožnje nacionalni varnosti«.

Za strahove stranke SDS v odnosu do Rusije vemo že dolgo, za paranoidno podstat njenega psihopolitičnega delovanja tudi – no,  morda bi moral raje uporabiti prvo osebo – malo manj znano pa je prepričanje nekateri njenih poslancev o ne le »rusofilni« Sloveniji, temveč že trenutni popolni infiltraciji obveščevalcev v slovensko družbo.

Nekaterim je znana dve leti stara zgodba o Pahorjevih odkritih bojaznih glede začetka tretje svetovne vojne, ki jo utegne sprožiti Rusija, in kako se bo Slovenija branila pred njenim napadom –  izjave v intervjuju za prorusko Russia Today je sicer predsednikov slovenski medijski servis, kot se zanj spodobi, strumno zalučal v koš, o čemer več v Kako bo Rusija napadla Slovenijo in kako nas bo Pahor obranil in drugih s tem povezanih zapisih.

Skorajda slovenski McCarthy

A najprej o ruskih obveščevalcih. Mahničev tvit nemudoma po letošnji proslavi ob dnevu kulture odkriva konspiracizem epskih razsežnosti, vreden kakšnega Josepha McCarthyja in njegovega antikomunizma, kakor da bi jih izluščili iz navodil bizarne knjige na 128 straneh iz leta 1949, ki nosi naslov Sto stvari, ki jih morate vedeti o komunizmu v izdaji Kongresne komisije za protiameriške dejavnosti, polne bizarnih opažanj, kje in kako prepoznati komunistično nevarnost.

Po mnenju slovenskega poslanca so ruski obveščevalci že razgrnili vse svoje mreže v Sloveniji in obvladujejo praktično vsa ključna politična dejanja, povezana z nakupi orožja, obnašanjem slovenske vojske in se infiltrirali celo v navidez nedolžne vrhove slovenske kulture:

Ruski obveščevalni prodor je v Sloveniji uspel bolj, kot bi si Rusi sami lahko želeli. Odložitev nakupa 8×8, metanje @Slovenskavojska s Počka in današnje besede Vinka Möderndorferja o zvezi @NATO na državni proslavi, so šolski primer ruskega hibridnega vojskovanja.

Teza o ruski hibridni vojni pri nas

Mahnič je aprila 2017 na posvetu stranke SDS povedal, da tretja svetovna vojna na nek način že poteka, vendar ne kot konvencionalna, v stilu boja mož na moža, ampak kot »hibridna vojna, ki je veliko bolj učinkovita, kajti z manjšo silo in z manjših vložkom dobiš boljši rezultat«. Ravno migranti so zanj čisti primer hibridnega vojskovanja, saj so destabilizirali Evropo.

Po njegovem, če citiram Janševe politične medije,  »hibridno vojskovanje ni nekaj novega, pojavlja se že dlje časa pod različnimi imeni, gre pa za neko nekonvencionalno bojevanje, ki vključuje tako ekonomsko, kibernetsko, pa tudi propagandno bojevanje«. Nekako od leta 2016 je Mahnič večkrat opozarjal na to, da je Slovenija »tarča ruskega hibridnega vojskovanja«, v spregi z njim pa tudi propagande.

mahnič hibridno vojskovanje tvit

Mahničevi šolski primeri ruske vojne v Sloveniji

Slovenski Sputnik

Ob tem je opazil, da je v slovenskih medijih mogoče »zaslediti veliko proruskih in protiameriških stališč – predvsem v primeru krize v Siriji in Iraku in krize v Ukrajini. Danes smo dobili potrditev, da so tu aktivne ruske obveščevalne službe in da targetirajo tudi nekatere slovenske novinarje, ki jim ob tem asistirajo.«

V zvezi s tem je omenjal, da se bo v slovenskem medijskem prostoru pojavila tudi slovenska verzija Sputnika. Kasneje je na zasedanju odbora spraševal, na plačilni listi katere ruske obveščevalne službe je urednica ruskega spletnega portala RBTH v slovenščini, ki da je sredstvo ruske propagande.

Protifašizem in migranti kot del ruske strategije

Slovenija je Rusiji zanimiva zaradi članstva v Zvezi Nato in Evropski uniji, čemur sledi »bolj intenzivno hibridno vojskovanje« v naši deželici. V njegov sklop po Mahniču spada tudi ustanavljanje protifašističnih gibanj »z namenom destabilizacije Evropske unije in Zveze Nato, kar pa je tudi eden od modelov hibridnega vojskovanja«.

Ob Boštjanu Permetu, nekdanjem obveščevalcu in strokovnjaku za nacionalno varnost, ki sicer na javnih omrežjih Mahniča podpira, v Večeru in Demokraciji pa razvija svoje teze hibridni vojni, je 29. januarja lani svojega poslanskega kolega v parlamentu branil tudi Franc Breznik in odkrival poceni ključavnice:

Torej šlo je za teme, ki jih je tudi kolega Žan Mahnič odpiral, pa so se z njega nekako smejali v teh zadnjih 2 letih, ko je govoril o hibridnem vojskovanju, ko je govoril tudi v bistvu o specialnih vojnah, ki se dogajajo tudi v sami Evropski uniji. Torej Evropa je ranljiva. Jaz sem nekoč dejal, da je Evropa izredno bogata hiša, ki ima na svojih vratih izredno poceni ključavnice. Del tudi migrantov je del hibridne vojne proti najbolj razvitemu delu sveta, kar prihaja.

Anything goes

No, resnici na ljubo Mahnič ni edini, ki opaža rusko hibridno vojno, nekaj podobnega mislijo tudi pri Natu ali v Beli hiši. Čeprav ne gre dvomiti v realni obstoj koncepta, zadrega nastopi v točki, ko želimo opredeliti njene metode, našteti akterje, s prstom pokazati na njene manifestacije, ponuditi evidenco v dokaz njenega obstoja. Konspiracizem prepričanj tu velikokrat dobi prosto pot, ob pomanjkanju slehernih dokazov se, sploh v kombinaciji s psihopolitiko paranoje, izkaže za »anything goes«, ko iščemo ilustrativne primere: Rusi so že okupirali Poček in nagajajo naši vojski, ustavljajo dobavo oklepnikov in pišejo tekste Vinku Möderndorferju. Vsi vemo, da vsak dan šepetajo Marjanu Šarcu, podtaknili so nam poljsko meso s tumorji in izbrali letošnje Prešernove nagrajence.

Konspiracist je neprekosljivi mojster v izvajanju napake potrditve (confirmation bias). Ne samo, da je pripravljen zanikati sleherno evidenco, ki potrjuje njegovo teorijo, ampak bo vsakič znova taisto evidenco razložil sebi v prid. V tem smislu mu pride prav katera koli že, njegova dovzetnost za navajanje nasprotnih dokazil pa se bo hitro približala ničli.

Ko si identificiral sovražnika in si dolga leta uspešen v politiki paranoje, postanejo dejstva vse manj pomembna: bolj kot se kaj zgodi po naključju, bolj je sumljivo, če je nekaj videti racionalno in smiselno, je v ozadju zanesljivo skrit peklenski motiv, in bolj kot so stvari dejansko vzročno nepovezane, manj smemo verjeti, da so res.

Kategorije: Slovenija

Klikvaba je medijsko orožje. Vzemi ga v roke. Sploh na kulturni dan.

Pet, 08/02/2019 - 11:32

Množični mediji nas danes množično ugrabljajo. Postajamo ujetniki vab, v katere se mimogrede ujamemo, in da bi stvar bilo še bolj zapletena, nam je največkrat to celo všeč. Da bi nam bilo ob tem fletno, so že spretno poskrbeli uredniki. Govorim o težavah borbe proti clickbaitom ali klikvabam, ki ima morda sicer čisto vsebinsko ali vsebinsko-tehnično podlago. Nekoč sem verjel, najbrž naivno, v nujnost prevzgoje medijev, ki je zelo verjetno nikoli ne bomo dočakali. In v to, da je klikvabam mogoče dokaj enostavno očitati kršitev profesionalnih načel.

Manipulacija in kršitev kodeksa?

O tem sem že pisal, skozi to, kako slovenski novinarji manipulirajo v naslovih, kakšne so posledice za novinarstvo in kako se ceh ob tem dovolj ne zgane,  predvsem v luči permanentnih kršitev 10. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, ki se glasi:

Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika.

Tudi danes, na dan kulture, ni nič drugače. Moja kritika je tedaj letela še zlasti na nenehno kršitev tega člena v uporabi novic agencije STA – in skoraj polovica slovenskega novinarstva itak temelji na gesti povzemanja slednje. Zato so učinki seveda drastični. Njeni odjemalci si pri poobjavi po tekočem traku izmišljujejo najbolj neverjetne načine povzemanja vsebine, velikokrat politično ali ideološko motivirano. Še več, celo takrat, ko so »kaznovani« – tudi na podlagi mojih prijav na sodišče – in je NČR prepoznal njihovo ravnanje kot kršitev, že naslednji dan nadaljujejo z enako prakso.

Zavajajoče manipuliranje v naslovih, seveda ne zgolj pri nas, je doseglo že tako alarmantno stopnjo obsega in visoko frekvenco, da bi že zdavnaj terjalo močnejšo regulacijo najmanj v kodeksu: trenutna se zdi nezadostna. Še več, počasi je na tem, da izrine poslanstvo medijev in kot normalne povsem sprejme najbolj krute oglaševalske principe delovanja. Ker gre za izrazito spolzek teren, ker je težko najti pravo orodje za njeno omejevanje, se sicer resni novinarji senzacionalizmu v naslovih preprosto izogibajo, toda zgolj sklicevanje na njihov etični čut vpričo njene absolutno dominantne prisotnosti in nezaustavljivo agresivne tendence tabloidizacije množičnih medijev počasi ne bo dovolj.

Samokritika in učna ura iz Slovenskih novic Irgl clickbait v roke sn

Slovenske novice o seksi Janševi poslanki

No, danes s pomočjo Slovenskih novic in seksi slovenske poslanke izrekam samokritiko. Že res, da retorika naslovja danes rumene in tabloidne medije, a ne le njih, tržno »sili« v načrtovano klikabilnost in včasih ob načrtovani lascivnosti poraja tudi komične učinke. Toda ugotovitev, da po navedenem členu klikvabe v naslovih nujno temeljijo na potvarjanju vsebine, na vsebinskem odmiku od tega, kar bralec ali uporabnik medija pričakuje, ter tistim, kar nato »dobi« v besedišču novice, ni dovolj dobro utemeljena.

Logika klikvab se preprosto velikokrat perfidno izmakne omenjeni kršitvi, kar sem poprej očital, kajti včasih ni mogoče povsem enoznačno trditi, da se v naslovju zares potvarja vsebino – drži zgolj, da se največkrat manipulira s pričakovanjem bralca in igra na pomensko dvoumnost. Kolikor je zavezana dvoumnosti in ostaja znotraj njene sfere, pa ji je težko očitati »polno« potvarjajočnost. Kar pa je bržkone pogoj, ki mora biti izpolnjen, da bi lahko očitali kršitev omenjenega člena.

No, bilo je na letošnji praznik kulture. Pojutrišnjem bo praznoval Bertolt Brecht.

Kategorije: Slovenija