Podčrto.si

Syndicate content
Ustvarjanje kakovostnega novinarstva
Updated: 27 min 54 sek od tega

Maj na Pod črto: intervju s premierjem in varnost Spara v Škofji Loki

Tor, 11/06/2019 - 00:01

Pri Pod črto želimo s svojim delom prispevati k spremembam na bolje. Tokrat lahko poročamo o kar treh spremembah na bolje, ki so se v preteklem mesecu zgodile na področjih, ki jih preiskujemo pri Pod črto.

V zadnjih letih smo pogosto poročali o nepravilnostih pri porabi evropskih sredstev. Zaradi sumov večmilijonskih goljufij pri porabi teh sredstev nam je evropska komisija leta 2013 celo zamrznila črpanje več sto milijonov evrov evropskih sredstev. Razmere so se od takrat precej izboljšale. V zadnjem revidiranem letu so revizorji urada za nadzor proračuna ugotovili precej manj napak pri porabi sredstev. To pomeni, da ministrstva, ki razdeljujejo evropska sredstva, precej bolje nadzirajo pravilnost njihove porabe kot še pred par leti.

Pri Pod črto smo v preteklih letih v okviru preiskovanja vzrokov za revščino v Sloveniji opozorili na pomanjkanje neprofitnih stanovanj za tiste, ki si ne morejo privoščiti najeti stanovanje po tržni ceni.  Največ stanovanj primanjkuje v Ljubljani. Ljubljanska občina je zdaj ljubljanskemu stanovanjskemu skladu namenila dodatnih 4,2 milijona evrov za gradnjo okoli 250 novih neprofitnih stanovanj. V letu 2020 naj bi za ta namen namenili še dodatnih 15 milijonov evrov.

Premika se tudi pri družinskih zdravnikih. Že leta 2015 smo opozorili, da v nekaterih slovenskih regijah kronično primanjkuje zdravnikov splošne medicine. Slednji so zato preobremenjeni, to pa se odraža v slabši zdravstveni oskrbi pacientov in posledično več zdravniških napakah. Vlada je maja sprejela ukrepe, s katerimi je omejila število pacientov pri posameznem družinskem zdravniku. Zdaj vlado čaka drugi, težji del naloge: kako zagotoviti dovolj družinskih zdravnikov po vsej državi, da se bodo novi standardi tudi spoštovali.

Delovanje Pod črto omogočate bralci z donacijami. Podprite objavo novih razkritij, vsak evro šteje. Želim vas podpreti z donacijo >>

Teme, s katerimi smo se maja ukvarjali pri Pod črto:

Nenavaden intervju s premierjem Šarcem Marjan Šarec. Foto: Lenart J. Kučić

Sredi aprila smo opravili intervju z Marjanom Šarcem. Od njega smo želeli pridobiti poglobljene odgovore, kako se bo vlada soočila z različnimi problematikami, ki smo jih v zadnjih letih preiskovali pri Pod črto: počasnih kazenskih postopkih v primeru gospodarskega kriminala in korupcije, zagotavljanja kakovosti v zdravstvu, slabega nadzora nad delom policije, če omenimo le nekatere. Z odgovori Šarca nismo bili zadovoljni. Šarec namreč skoraj ob nobeni problematiki ni znal navesti konkretnih ukrepov, ki jih načrtuje vlada.

Preberite:

Fotogrtafija Rok Grča / Pod črto Pogrebniki podjetij: varnost škofjeloškega Spara

Pri Pod črto nadaljujemo s projektom pogrebniki podjetij. Maja smo objavili članek o nenavadni posledici njihovega delovanja pri gradnji Sparovega trgovskega centra v Škofji Loki – vprašljivi varnost stavbe, v kateri je Sparova trgovina. Preberite:

Fotografija in oblikovanje: Metod Blejec Sporna poraba evropskih sredstev

Pet dolenjskih občin z novomeško na čelu bo moralo zaradi nepravilno izvedenega javnega naročila vrniti 828.000 evrov evropskih sredstev. Posel gradnje novega vodovoda so namreč oddali podjetju, ki za to ni imel primernih referenc. Več o tem v članku:

Medijski odmevi

V mesecu maju je naše delo odmevalo tudi v drugih medijih:

Finančno poročilo

Donacije bralcev: 594 EUR

Potovalna štipendija za udeležbo na izobraževanju “Egagement Explained Live”: 500 EUR

Stroški dela: 4800 EUR

Provizije, davek, administracija in ostalo: 871,26 EUR

Kategorije: Slovenija

Oil Metal Company: kako pokopati za 89 milijonov evrov dolgov

Sob, 08/06/2019 - 00:01
Avtor ilustracije: Metod Blejec

Ena izmed najbolj skrivnostnih družb, ki so izginile v šapah pogrebnikov podjetij mreže Orion, je zagotovo Oil Metal Company (OMC).

Podjetju Oil Metal Company je uspelo ob njegovem propadu ustvariti za kar 89 milijonov evrov dolgov do bank, države in dobaviteljev. Kako je možno, da so upniki mižali ob tako visoki zadolženosti podjetja in niso pravočasno ukrepali, ni popolnoma jasno.

Jasno je le, da je Oil Metal Company in s tem njegov nekdanji lastnik, bosanski poslovnež Samid Osmanović, vpleten v vrsto spornih poslov, postopki proti njemu pa kot po tekočem traku padajo na slovenskih sodiščih. Zgodba podjetja Oil Metal Company je ena izmed najbolj povednih pri razkrivanju nesposobnosti slovenskega tožilstva, sodišč in finančne uprave pri sankcioniranju spornih poslovnih praks. Več desetmilijonsko škodo, ki je nastala z dolgovi Oil Metal Companyja, pa smo v dobršni meri pokrili davkoplačevalci.

Tvegano financiranje poslov s prodajo železa

Oil Metal Company je bil tik pred začetkom gospodarske krize po prihodkih sodeč eno izmed večjih podjetij v Sloveniji. Podjetje, ki je bilo ustanovljeno že leta 1995, je namreč v predkriznem letu 2007 zabeležilo kar dobrih sedemdeset milijonov evrov prihodkov in doseglo slabega 1,7 milijona evrov dobička.

Že v naslednjem letu so se razmere obrnile. Podjetje je prihodke skoraj prepolovilo, znašali so le 39 milijonov evrov. Še dve leti pozneje se je zgodil »pogreb« podjetja Oil Metal Company – v roke so ga dobili pogrebniki podjetij iz tako imenovane mreže Orion in za informacijami o preteklih poslih podjetja se je izgubila vsaka sled. Ostalo pa je za 89 milijonov evrov dolgov do upnikov.

O dejavnosti podjetja Oil Metal Company je javno na voljo bore malo podatkov. Tako tudi ni jasno, kako si lahko neko podjetje nakoplje tako velik dolg do upnikov – dolg, ki je višji od najvišjega letnega prometa v najboljšem letu delovanja podjetja.

Pri Pod črto smo želeli opraviti pogovor s Samidom Osmanovićem, nekdanjim lastnikom Oil Metal Company. Osmanović nam je prek svojega odvetnika Mirka Bandlja sporočil, da ne želi odgovarjati na naša vprašanja. Zapisal je le, da »o umikanju premoženja ne ve nič«.

Samid Osmanović (v sredini). Foto: Sašo Bizjak/Večer

Smo pa nekatere odgovore o poslovanju podjetja pridobili od Osmanovićevega odvetnika Bandlja. Ta nam je v pogovoru povedal, da je Oil Metal Company pred krizo slovenskim gradbincem prodajal železo. Od njega naj bi železo kupovala tudi gradbena velikana Vegrad in Primorje.

Podjetje se je po pojasnilih Bandlja v težavah znašlo zaradi načina kupovanja železa od tujih dobaviteljev. Oil Metal Company je moral namreč tujim dobaviteljem železo plačati vnaprej. A tega avansa podjetje ni plačalo iz svojega denarja, temveč je to za podjetje opravila finančna družba LHB Finance – torej zdaj že propadla hčerinska družba Nove ljubljanske banke.

Plačilo avansa je družba LHB Finance zavarovala s terjatvijo Oil Metal Company do končnega kupca železa. Toda družba LHB Finance je Oil Metal Companyju postavila še en pogoj: če končni kupec železa te terjatve ni poravnal, jo je moral LHB Financam poravnati Oil Metal Company.

Za lažje razumevanje razložimo ta način poslovanja na hipotetičnem primeru prodaje železa nekemu gradbenemu podjetju. To gradbeno podjetje pri Oil Metal Companyju naroči za milijon evrov železa. Oil Metal Company ta milijon evrov železa kupi pri tujem dobavitelju. To železo mora dobavitelju plačati vnaprej. A tujemu dobavitelju milijon evrov namesto Oil Metal Companyja nakaže družba LHB Finance. Ko nato Oil Metal Company železo dostavi gradbenemu podjetju, to gradbeno podjetje milijon evrov nakaže neposredno LHB Financam. (Zaradi poenostavitve primera vanj nismo vključili plačila dobička podjetju Oil Metal Company od izvedenega posla.)

Toda težava nastane, če gradbeno podjetje po prejemu železa nato omenjenega milijona evrov družbi LHB Finance ne plača. V tem primeru mora ta milijon LHB Financam plačati Oil Metal Company. Takšna neplačila končnih kupcev za železo so se po Bandljevem pojasnilu pričela dogajati ob začetku gospodarske krize, kar je podjetje Oil Metal Company nato potisnilo v visoke dolgove.

K propadu tega podjetja naj bi po Bandljevih besedah pripomogel še en dejavnik. Leta 2008 naj bi Oil Metal Company iz tujine uvozil pošiljko železa, ki ni ustrezalo standardom Evropske unije. Zato podjetje železa ni moglo prodati in je v tem poslu zabeležilo občutno izgubo.

Pogreb podjetja Oil Metal Company vzbuja sume v poštenost lastnika

Propad podjetja zaradi neplačil kupcev je seveda moč razumeti. A dejstvo, da je Oil Metal Company pristal v rokah pogrebnikov podjetij, meče sum na poštenost poslovanja Samida Osmanovića.

Osmanović je namreč Oil Metal Company junija 2010 pripojil podjetju S-Prom. To podjetje je bilo ustanovljeno že leta 1990 pod imenom EBF. Nato se je leta 2005 preimenovalo v S-Prom, avgusta 2010 pa v Z-Pproces.

Podjetje S-Prom je bilo v času pripojitve Oil Metal Companyja v lasti slovaškega podjetja Salgari. Direktor podjetja Salgari je še kar eden izmed ključnih članov mreže pogrebnikov podjetij Orion – Aleš Alojzij Rus, nekdanji vodja sektorja za finance posojilnice Orion. Lastnik Salgarija je britansko podjetje The E-Emporium Limited, katerega direktorica je druga članica mreže Orion – Barbara Podlogar, nekdanja prokuristka Oriona. Lastnik družbe The E-Emporium Limited je podjetje Sven Capital iz ameriške države Delaware, lastništvo Svena pa ni znano.

Pogreb podjetja Oil Metal Company. Ilustracija: Metod Blejec

Preberite tudi:

Posledica manevra pripojitve Oil Metal Companyja podjetju z neznanimi lastniki je bilo izginotje dokumentacije o poslovanju Oil Metal Companyja. Ko je šlo podjetje Z-Pproces decembra 2010 v stečaj, stečajni upravitelj ni mogel najti niti takratnega direktorja podjetja. Direktor Z-Pprocesa je bil takrat hrvaški državljan Slobodan Erbežnik.

S predajo poslovne dokumentacije Erbežniku in nato njegovo nedosegljivostjo so se zabrisale vse sledi za morebitnimi preteklimi spornimi posli podjetja in skrivanjem premoženja pred upniki. Zaradi izginotja poslovne dokumentacije najverjetneje ne bo nikoli jasno, kako si je lahko podjetje nabralo za kar 89 milijonov evrov dolga.

Neaktivnost finančne uprave pri izterjavi 2,4 milijona evrov davka

Komu je Oil Metal Company dolžan teh 89 milijonov evrov? Veliko večino, kar okoli 64 milijonov evrov, je bil dolžan slovenskim bankam – NLB, Factor banki in Družbi za upravljanje terjatev bank, torej slabi banki. Ta dolg smo nato s sanacijo bank v veliki meri Oil Metal Companyju pokrili davkoplačevalci. V stečaju Z-Pprocesa so dobili upniki povrnjenih le 787.000 evrov. Od tega so večino dobile banke – okoli 700.000 evrov.

Nadaljnjega 2,4 milijona evrov dolgov Oil Metal Companyja so znašali neplačani davki. V stečaju je uspela finančna uprava od podjetja dobiti le 75.000 evrov poplačila tega dolga. Preostali davek bo za vedno ostal neplačan.

Toda: po ugotovitvah računskega sodišča gre velik del krivde za neplačan davek pripisati slabemu delu finančne uprave.

Finančna uprava je namreč davek od Oil Metal Companyja terjala z velikimi zamudami. Prav to je po mnenju računskega sodišča botrovalo temu, da okoli 2,3 milijona evrov davka ne bo nikoli poplačanega. Kot so na računskem sodišču leta 2016 zapisali v revizijskem poročilu o uspešnosti izterjave davka od dohodkov pravnih oseb, finančna uprava v primeru Oil Metal Companyja tudi ni pravočasno ugotovila zlorab pri spremembi lastništva podjetja.

Na primer: Oil Metal Company je že januarja 2010 zamujal s plačilom dobrih 800.000 evrov davka na dodano vrednost. Ta denar bi lahko finančna uprava podjetju zarubila že takrat. Namesto tega je finančna uprava ta denar poskušala izterjati šele oktobra 2010. Oil Metal Companyju je finančna uprava tako dala deset mesecev časa za skrivanje premoženja. Kot rečeno, se je »pogreb« Oil Metal Companyja, skupaj z uničenjem poslovne dokumentacije, zgodil prav v tem vmesnem času – poleti leta 2010.

V finančni upravi so se računskemu sodišču med drugim izgovarjali s pomanjkljivo sistemsko podporo pri davčnih izvršbah. Natančnejših pojasnil od finančne uprave ni moč dobiti, saj ta posameznih primerov ne komentira.

Kroženje po sodiščih kaže na neučinkovit pregon gospodarskega kriminala

V primeru Oil Metal Companyja oziroma njegovega lastnika Samida Osmanovića se ne pojavljajo le dvomi v učinkovitost delovanja finančne uprave. V slabi luči se kaže tudi delo tožilstva in sodišč.

Tožilci Samida Osmanovića že vrsto let preganjajo zaradi suma gospodarskega kriminala in utaje davkov. A v sodnih postopkih doživljajo en poraz za drugim.

Vse okoliščine teh sodnih postopkov niso znane, saj nam z mariborskega okrožnega sodišča niso hoteli posredovati zahtevane dokumentacije o primerih proti Osmanoviću. Iz javno dostopnih podatkov in dokumentov pa si lahko sestavimo približno sliko, za kakšne posle je šlo.

Decembra 2013 je policija izvedla hišne preiskave zaradi suma bančnih kaznivih dejanj, v katere naj bi bil po poročanju medijev vpleten Osmanović. Maja 2014 je Osmanović nato pristal v priporu, kjer je ostal dobri dve leti.

Glavni očitek Osmanoviću je bilo oškodovanje mariborskega podjetja po imenu Dom smreka. Poleg Osmanovića tožilstvo preganja tudi direktorja podjetja Dom smreka, Danila Goričana.

Po očitkih sodišča naj bi Osmanović Goričanovemu podjetju Dom smreka prodal podjetje po imenu OS Metal za 20,4 milijona evrov. Po očitkih tožilstva je bil OS Metal takrat vreden bistveno manj – le dobrih 100.000 evrov.

Edino premoženje OS Metala naj bi namreč bil 8,6 hektarja velik pašnik v hrvaški vasi Orubica, vreden okoli 110.000 evrov. Ker je družba Dom smreka podjetje OS Metal namesto za dobrih 100.000 evrov kupila za kar 20,4 milijona evrov, naj bi s tem poslom Osmanović in Gorićan Dom smreko oškodovala za 20,3 milijona evrov.

Osmanoviću je tožilstvo ob tem še očitalo, da naj se bi z lažnimi podatki o poslovanju enega izmed svojih podjetij izognil plačilu več kot 300.000 evrov davka.

Danilo Goričan. Foto: Marko Vanovšek/Večer

Marca 2015 je Osmanović za obe očitani kaznivi dejanji na mariborskem okrožnem sodišču dobil skupno kazen kar devetih let zapora. A zapletlo se je na višjem sodišču. To je obsodbo za prodajo OS Metala razveljavilo, kazen za domnevno utajo davkov pa znižalo s prvotnih treh let na leto dni zapora.

A tudi ta sodba ni obstala. Najprej je vrhovno sodišče novembra 2016 Osmanovića oprostilo očitka utaje davkov. Tožilstvu namreč ni uspelo dokazati, da je Osmanović dejansko storil kaznivo dejanje utaje davka.

Na drugem sojenju Osmanoviću zaradi prodaje OS Metala podjetju Dom smreka je tožilstvo nato spremenilo očitke Osmanoviću in Goričanu. Zdaj so na tožilstvu trdili, da je bil OS Metal namesto le dobrih 100.000 evrov vreden okoli 17 milijonov evrov. Posledično naj bi Osmanović in Goričan podjetje Dom smreka oškodovala le za okoli tri milijone evrov in ne za prej omenjenih dvajset milijonov evrov.

Od kod ta razlika? Pojasnila smo lahko pridobili le od Osmanovićevega odvetnika Mirka Bandlja. Ta nam je pojasnil, da je sodni izvedenec ugotovil, da je bil 8,6 hektarja velik pašnik v hrvaški Orubici v lasti OS Metala v resnici vreden 17 milijonov evrov in ne le dobrih 100.000 evrov. Toda, kako je lahko sodišče v prvem sojenju trdilo, da je zemljišče vredno le dobrih 100.000 evrov?

Po pojasnilih Bandlja je tožilstvo pridobilo pogodbo, po kateri je neko tretje podjetje omenjeno zemljišče od prvotnih lastnikov res kupilo za okoli 100.000 evrov. To tretje podjetje je nato zemljišča prodalo Osmanovićevemu OS Metalu.

Toda kupnina v višini 100.000 evrov je bila glede na precej višjo vrednost zemljišča nerealna. Po Bandljevem mnenju naj bi prvotni lastniki zemljišča zanj uradno res dobili le 100.000 evrov, preostanek denarja – torej več milijonov evrov – pa naj bi od prvotnega kupca po vsej verjetnosti dobili plačano »na roko«. S tem so se najverjetneje želeli izogniti plačilu davka ob prodaji zemljišča hrvaškim davčnim organom, saj so plačali le davek na prodajo od 100.000 evrov kupnine.

Ko je zemljišče kupilo Osmanovićevo podjetje OS Metal, naj bi zanj plačalo dejansko vrednost in ne le okoli 100.000 evrov. Tožilstvo pa je po pojasnilu Bandlja naredilo to napako, da je vrednost zemljišča ocenilo na podlagi prvotne pogodbe o prodaji zemljišča, namesto da bi realno ocenilo vrednost zemljišča.

Tožilstvo je nato v drugem sojenju priznalo, da je zemljišče vredno 17 milijonov evrov. Zato je Osmanoviću in Goričanu očitalo le še oškodovanje podjetja Dom smreka v višini 3 milijone evrov namesto za 20,3 milijona evrov. Mariborsko okrožno sodišče je nato v ponovnem sojenju Osmanovića in Goričana obsodilo na tri leta zaporne kazni.

A tudi ta odločitev sodišča je padla na višjih sodnih instancah. Sodbo je sicer najprej potrdilo višje sodišče, nato pa jo je maja lani razveljavilo vrhovno. Tožilstvo namreč po mnenju vrhovnega sodišča ni uspelo dokazati, da je Osmanović Goričana nagovoril k nakupu OS Metala, niti da je bil OS Metal v resnici vreden le 17 milijonov evrov. Tako bo sojenje pred okrožnim sodiščem v Mariboru kmalu teklo že tretji krog.

Osmanović vpleten v še več spornih preprodaj zemljišč

Opisani sodni primeri kažejo, da je bil tožilski pregon Osmanovića precej površen. Ta pregon Osmanovića je torej še en primer, ki vzbuja dvom v usposobljenost slovenskih tožilcev, da se učinkovito soočijo z gospodarskim kriminalom.

Primer pa vzbuja tudi dvom v delovanje sodišč. Kako je lahko mariborsko okrožno sodišče na podlagi trhlih dokazov do danes kar trikrat obsodilo Osmanovića, nato pa so vse sodbe padle na višjem ali vrhovnem sodišču?

Med tem sta Osmanović in njegovo nekdanje podjetje Oil Metal Company že vpletena v nov primer spornih preprodaj zemljišč. Iz dokumentacije, ki smo jo pridobili od vira, je razvidno, da gre za preprodajo nekdanjih zemljišč v lasti podjetij Ram invest, Jahtnega centra Izola in Ladjedelnice Izola.

Med omenjenimi podjetji je v javnosti najbolj znan Ram invest v lasti podjetnika Igorja Jurija Pogačarja. To podjetje je imelo v preteklosti v lasti stavbo, ki jo je za potrebe delovanja Nacionalnega preiskovalnega urada v času Pahorjeve vlade najelo notranje ministrstvo. Protikorupcijska komisija je pri najemu stavbe ugotovila znake korupcije, nato pa je zaradi teh ugotovitev komisije odstopila takratna notranja ministrica Katarina Kresal. Ram invest je zdaj v stečaju, prav tako je v osebnem stečaju Igor Jurij Pogačar.

Oil Metal Company je novembra 2006 od Ram investa kupil več parcel v Kopru za 3,4 milijona evrov. Nato je marca 2007 od Jahtnega centra Izola in Ladjedelnice Izola kupil še več parcel v Izoli za 21 milijonov evrov. Za vsa našteta zemljišča je Osmanovićevo podjetje tako skupaj plačalo 24,4 milijona evrov.

Parcele nekdanje ladjedelnice Izola (označene z rdečo obrobo) so zdaj v lasti slabe banke. Foto: DUTB

Že nekaj mesecev pozneje – junija 2007 – je Oil Metal Company vsa ta zemljišča prodal podjetjema Konstruktor invest in Kraški zidar. A cena je bila mnogo višja: podjetji sta zanje Oil Metal Companyju odšteli kar 34,9 milijona evrov in ob tem plačali še sedem milijonov davka na dodano vrednost. Osmanović je torej zemljišča prodal za 43 odstotkov dražje, kot jih je kupil.

Za tožilstvo je sporno, da je cena zemljišč za 43 odstotkov narasla v le nekaj mesecih. Po pojasnilih odvetnika Bandlja se Osmanoviću očita, da naj bi sovpletenim v te posle omogočil, da so z opisano preprodajo zemljišč »pobasali« razliko v ceni – torej na tak način nezakonito kanalizirali denar iz obeh gradbenih podjetij.

Konstruktor in Kraški zidar naj bi zemljišča kupila po napihnjeni ceni, direktorja teh podjetij pa naj bi s tem Konstruktorja in Kraškega zidarja oškodovala za skoraj deset milijonov evrov. Del tega denarja naj bi po poročanju Dela Osmanović nato dvignil iz bančnih računov v tujini.

Ta zadeva se trenutno nahaja v sodni preiskavi na koprskem okrožnem sodišču. A tudi v tem primeru je sodni izvedenec, ki ga je postavilo sodišče, v svojem mnenju februarja letos zapisal, da razlika v nakupni in prodajni ceni zemljišča ni sumljivo visoka in da se jo da upravičiti z gibanjem cen zemljišč na trgu. To pa spet poraja vprašanje, s kako trdnimi dokazi proti Osmanoviću tožilstvo razpolaga v primeru preprodaje zemljišč na Primorskem.

Članek je del projekta Pogrebniki podjetij. Preberite vse članke v seriji.

Avtor in vodja projekta: Anže Voh Boštic
Urednica: Taja Topolovec
Preverjanje dejstev: Lenart J. Kučić
Lektura: Ana Bogataj
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt nastaja v sodelovanju s Transparency International Slovenia. Projekt delno financira Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji.

This project was funded, in part, through a U.S. Embassy grant. The opinion, findings, and conclusions or recommendations expressed herein are those of the Authors and do not necessarily reflect those of the Department of State.

Kategorije: Slovenija

Občinska glasila: milijoni evrov javnega denarja za promocijo županov

Čet, 06/06/2019 - 00:02
Ilustracija: Matija Medved

Septembra lani so v nabiralnike gospodinjstev in pravnih oseb v koprski občini dostavili 31. številko občinskega glasila KP MOK. Do lokalnih (županskih) volitev sta bila še dva meseca. V uvodniku je urednik časopisa Sebastjan Jeretič med drugim zapisal: »V kratkem boste ponovno pred pomembno odločitvijo. Komu zaupati vodenje in razvoj vašega kraja? Pri tej odločitvi ni pomembno samo, da okrog sebe pogledate, kaj vse je v teh letih dosegel župan Boris Popovič. Ne, pretekli dosežki niso dovolj za nov mandat, pa naj bodo še tako blesteči. Poleg tega je pomembno tudi, kakšni so načrti za naprej.«

In nadaljeval: »Zato je še toliko bolj pomembna vaša izbira, saj bo odločila, ali se bo barvna televizija razvijala v nove dimenzije sodobnega sveta ali pa bo kraj tvegal vrnitev v nekdanjo zaspanost odgovornih, ki niso imeli ne vizije ne volje, da svoje življenje posvetijo razvoju mesta.«

Preteklim dosežkom in prihodnjim načrtom župana Borisa Popoviča je bila posvečena celotna številka glasila, saj je bilo na 56 straneh časopisa objavljenih skoraj 50 županovih fotografij – celo v nagradni križanki.

Uganete nagradno geslo v križanki 33. številke koprskega občinskega glasila?

V dolgem uvodnem intervjuju (brez podpisa avtorja) je Popovič najprej ocenil svoj pretekli (četrti) mandat kot »zelo uspešnega, če ne celo najuspešnejšega, saj smo naredili res ogromno in celo neprimerno več, kot smo si pred štirimi leti sploh upali verjeti.« V pogovoru pa se ni omejil samo na svoje dosežke in cilje, temveč je komentiral tudi svoje nasprotnike.

Koprske poslance državnega zbora je opisal kot največje ritoliznike (»lekakule«). Krajane, ki so kritizirali prenovo osnovne šole v Škofijah, je označil za neodgovorne in nezrele politikante, ki bi jih moralo biti globoko sram. Še bolj kritičen je bil do novinarjev, saj je v pogovoru nekajkrat po imenu izpostavil njemu nenaklonjene medije in novinarje: »Primorske novice, RTV na čelu z Eugenijo Carl in njenim potrčkom Edijem Mavsarjem ter podobnimi biseri oziroma talenti.«

Podobne številke glasila Mestne občine Koper (MOK) so izšle še oktobra in novembra (32. in 33. številka). Čeprav so se bližale volitve, niso v obeh številkah namenili nobenega prostora opoziciji ali civilnodružbenim pobudam, ki so bile kritične do župana ali dela občine. Nasprotno.

V oktobrskem glasilu je župan Boris Popovič v 14-stranskem intervjuju (tudi tokrat nepodpisanem in opremljenim z dvanajstimi fotografijami) stopnjeval napade na nenaklonjene novinarje in »koprske politikante«, zaradi katerih da »dogajanje v Kopru v zadnjih šestnajstih letih meji na nemogoče, poskusov lažnih afer in podtikanj je bilo toliko, da si jih še najboljši holivudski režiserji ne bi mogli izmisliti«. Sledil je daljši pogovor z direktorico MOK Sabino Mozetič, ki je zavrnila trditve o slabih delovnih razmerah na občini in ustrahovanju zaposlenih. Urednik Sebastjan Jeretič pa je še enkrat pozval občane na volitve, kjer naj se odločijo za »sebe in nadaljevanje razvoja, ki postavlja Koper za vzor številnim drugim mestom daleč naokrog«.

Novembrska številka je v primerjavi s prejšnjima izšla v precej večji nakladi – 38.000 namesto 23.000 –, saj so glasilo 14. in 15. novembra po poročanju Primorskih novic dostavili gospodinjstvom in pravnim osebam v vseh štirih obalnih občinah. Ne samo v Kopru, temveč še v Izoli, Piranu in Ankaranu (v kolofonu je sicer navedena nižja naklada).

Glasilo je izšlo v tednu pred volitvami, v njem pa sta bila poleg koprskega župana Borisa Popoviča (objavljen je bil večstranski povzetek njegovega predvolilnega pogovora na Radiu Koper) predstavljena še županska kandidata stranke Slovenija za vedno v Piranu in Ankaranu. »Režimske novinarje«, ki da ves čas izpolnjujejo »želje in ukaze stricev iz ozadja« je skupaj s protikandidati opisal kot koloradske hrošče, ki niso dobri niti za prehranjevalno verigo. In sklenil, da bo »očitno moral biti župan Mestne občine Koper za zmeraj,« saj da so bili nastopi drugih kandidatov »čisto zares, ampak res čisto zares, butasti, nevedni in nevredni kandidatov za tako pomembno funkcijo, kot je funkcija župana neke mestne občine.«

Poziv na volitve in primerjava nasprotnikov s koloradskimi hrošči v 33. številki koprskega občinskega glasila KP MOK.

V petek pred volitvami je izšla še četrta številka: posebna izdaja KP MOK. V njej so predstavili občinski projekt Čudolandija (osvetlitev mesta z lučkami) in krovni razvojni projekt občine Koper 365.

Tedanji urednik KP MOK Sebastjan Jeretič je v uvodniku med drugim zavrnil »nekatere medijske prispevke, ki vztrajajo na pljuvanju in omaleževanju tega projekta,« ki bo postavil Koper na zemljevid zimskih atrakcij. Namesto, da bi sprejeli dejstvo, da so »ljudem lučke preprosto všeč«, govorijo o »cenenem kiču, o izigravanju zakona, o skrunitvi kulturne dediščine …« in trdijo, da gre pri celotnem projektu za zlorabo občinskih sredstev za namene volilne kampanje. Podobno sporočilo je bilo mogoče prebrati tudi na ostalih 40 straneh posebne izdaje občinskega glasila, v kateri so bile objavljene izjave več deset naključnih obiskovalcev ter znanih osebnosti Kopra: v nedeljo se bodo ljudje na volitvah odločili, ali bi radi »še naprej živeli v urejenem kraju polnem življenja«.

Enake ali podobne vsebine je uredništvo KP MOK objavljalo tudi v spletni izdaji občinskega časopisa ekoper.si.

Takšna uporaba občinskega glasila je zelo problematična, še zlasti pred lokalnimi (županskimi) volitvami.

V več slovenskih občinah ali celo regijah so občinska glasila najpomembnejši ali celo edini vir informacij o dogajanju v občini, saj so nacionalni mediji v zadnjih desetih letih zelo skrčili dopisniško mrežo, regionalni mediji pa so propadli ali se pridružili nacionalnim mrežam (zlasti radii) in nimajo več lokalnih vsebin. Občinsko glasilo ima zagotovljen dostop do vseh poštnih nabiralnikov v občini in s tem potencialnih volivcev, kar za vse druge medije ne velja. Ta glasila se financirajo iz javnega (občinskega) denarja in lahko pomenijo nelojalno konkurenco drugim lokalnim medijem, saj jih občina bralcem ponudi brezplačno. Nad njihovim poročanjem pa imajo največ vpliva župani, ki v praksi velikokrat odločajo o imenovanju urednika, podpisujejo avtorske pogodbe z zunanjimi izvajalci ali določijo občinske urednike, ki naj skrbijo za urejanje glasila in pisanje člankov.

To pomeni, da imajo občinska glasila potencialno velik vpliv na obveščenost občanov in njihove volilne odločitve. Še zlasti zato, ker imajo župani izrazito privilegiran dostop do občinskega glasila in imajo edini možnost nagovoriti volivce, se pohvaliti s preteklimi dosežki in obljubiti nove projekte, če bodo izvoljeni. Drugi županski kandidati te možnosti nimajo, saj ne morejo enakovredno nastopati v občinskem glasilu. Prav tako ne morejo financirati svoje medijske kampanje iz občinskega proračuna, kar je pogosta praksa županov.

Koprski primer je nazorno pokazal, kako je mogoče občinsko glasilo uporabiti za obračunavanje z novinarji in političnimi nasprotniki ter ga uporabiti za nekritično promocijo župana med volilno kampanjo. Tedanji župan Boris Popović je lanske volitve sicer izgubil za nekaj glasov, toda takšna »kazen« ne spremeni dejstva, da nad poročanjem občinskih glasil in morebitno zlorabo medija za volilno kampanjo ni v praksi nikakršnega nadzora. Pristojna ministrstva se s primerom kljub več pritožbam in javnim pozivom niso ukvarjala, zaradi očitne zlorabe občinskega glasila pa ni odgovarjal nihče. Kar je zelo jasno sporočilo županom, da lahko občinska glasila tudi v prihodnjih kampanjah uporabljajo kot propagandno orodje in znižujejo zaupanje v temeljne demokratične procese – v legitimnost volitev.

Sporna tudi Ljubljana in Celje

Sporne uporabe občinskega glasila med lanskimi lokalnimi volitvami nismo zasledili samo v Kopru. Več bralcev nam je poslalo primere občinskih glasil, v katerih se je pojavnost županov pred (ali med) lanskimi lokalnimi volitvami bistveno povečala. Med njimi smo pozorneje spremljali zlasti dve večji slovenski mestni občini Ljubljano in Celje.

Med pregledovanjem lanskih izdaj ljubljanskega občinskega časopisa Ljubljana smo ugotovili, da v rednih številkah lani sicer ni bilo izrazitega odstopanja od običajnih vsebin: opisov dogajanja v mestu, tematskih prispevkov o zgodovini mesta in pogovorov z znanimi meščani. Nismo jih zabeležili niti v glasilih obeh četrtnih skupnosti, Naš Bežigrad in Rudniška četrtinka, ki se nista dotikala volitev. Vendar je urednik glasila Uroš Grilc (nekdanji kulturni minister v vladi Alenke Bratušek, ki je pozneje prevzel vodenje urada za mladino na MOL) v mesecih pred kampanjo opravil dva daljša pogovora, ki sta bila namenjena predvsem predstavitvi preteklih rezultatov in prihodnjih načrtov občinske uprave. Najprej v septembrski številki s podžupanoma Tjašo Ficko in Janezom Koželjem, nato v oktobrski še z županom Zoranom Jankovićem.

V omenjenih intervjujih ni bilo očitne kritike nasprotnikov, kakršne so bile značilne za Koper. Edino podžupanja Tjaša Ficko je v pogovoru povedala, da težko razume nekatere »skupine posameznikov ali političnih nasprotnikov«, ki v prizadevanju, da bi »naredili škodo županu oz. njegovi ekipi« delajo škodo svojemu mestu in tako posredno tudi sebi. Se je pa spraševalec Uroš Grilc izognil vsem kritičnim temam, s katerimi se je v predvolilnem obdobju soočal župan Jankovič in o katerih smo v tistem času veliko pisali na Pod črto: nepravilnosti pri izgradnji stadiona Stožice, primeru farmacevtke in drugim postopkom proti županu.

Urednik občinskega časopisa Ljubljana Uroš Grilc je v oktobrski številki objavil daljši pogovor z županom Zoranom Jankovićem.

Prav tako v glasilu niso dali prostora drugim županskim kandidatom, skupaj z 121.800 izvodi posebne predvolilne številke Ljubljane z objavljenim seznamom vseh kandidatov za župana, mestni svet in četrtne skupnosti pa so med ljubljanska gospodinjstva dostavili še 125.000 izvodov glasila liste župana Jankovića Skupaj smo najlepše mesto. Zgolj po naključju, so tedaj zapisali na MOL.

Izredno številko mestnega časopisa so na prvi dan kampanje (19. oktobra) prejela tudi celjska gospodinjstva. V nasprotju s prejšnjimi številkami, v katerih so bila predstavljeni predvsem aktualno dogajanje v občini in prejemniki občinskih priznanj, je predvolilna številka poleg običajnega nagovora župana Bojana Šrota ponudila še slogan »ponosni na preteklost, usmerjeni v prihodnost«. V glasilu z naklado 20.550 izvodov so predstavili vse največje izvedene in predvidene projekte v celjski občini, s katerimi so hoteli po županovih besedah pokazati, kako se je Celje z okolico spreminjalo v zadnjih dvajsetih letih – odkar je bil leta 1998 prvič izvoljen za župana. Tudi v celjskem glasilu ni bilo prostora za predstavitev drugih županskih kandidatov.

Celjska gospodinjstva so na prvi dan volilne kampanje prejela posebno številko občinskega časopisa, v celoti posvečenega rezultatom preteklih mandatov župana Bojana Šrota.

Na omenjene primere so se odzvali nekateri predstavniki civilnih združenj in nasprotnih županskih kandidatov.

Koprsko civilno združenje aktivnih meščanov Skupaj je decembra lani na pristojna ministrstva in nadzorne ustanove poslalo prijavo zaradi domnevnih kršitev Zakona o volilni in referendumski kampanji (ZVRK) in Zakona o medijih (ZMed) ter zlorabe javnega denarja za financiranje volilne kampanje župana Borisa Popoviča. V prijavi so največ prostora namenili domnevni zlorabi občinskega glasila v tiskani in elektronski obliki, kakršne smo opisali v uvodu. Koprsko glasilo so obravnavali tudi na novinarskem častnem razsodišču, kjer so do lani večkrat razsodili, da je urednik občinskega glasila Sebastjan Jeretič kršil novinarski kodeks, med drugim tudi njegov 25. člen, ki prepoveduje prepletanje novinarskih, oglaševalskih in politično-propagandnih vsebin.

V Celju so se zaradi domnevne zlorabe občinskega glasila po volitvah pritožili v listi volivcev Odprto Celje. Trdili so, da je župan Bojan Šrot uporabil občinski časopis za prikrito in nedovoljeno volilno kampanjo, pri čemer je uporabil javna sredstva in si neupravičeno pridobil prednost pred ostalimi kandidati. Zato so v listi prepričani, da bi bilo treba volitve razveljaviti. Podobno pritožbo je aprila letos oddal Vili Kovačič, ki zaradi domnevne zlorabe mestnega glasila in javnih sredstev za volilno kampanjo zahteva razveljavitev ljubljanskih lokalnih volitev. Kovačič trdi, da je župan Zoran Janković uporabil občinsko glasilo Ljubljana izključno za lastno promocijo, saj da so v glasilu objavljali samo intervjuje in predstavitve župana ter njegove liste. Nobenega prostora pa niso namenili drugim županskim kandidatom in njihovim stališčem – kar smo ugotovili tudi mi.

Pritožniki so po lanskih lokalnih volitvah večinoma izpostavili dva glavna problema. Prvič, da so izdajatelji in uredniki občinskega glasila kršili ZVRK ter ZMed (še zlasti 6. člen), saj so dogajanje v občini in župana obravnavali popolnoma enostransko. Županov niso soočili s kritičnimi vprašanji, čeprav bi bila, še zlasti pred volitvami, pomembna za boljšo obveščenost občanov (volivcev). Občinskih projektov niso predstavili novinarsko (preverili upravičenost naložbe, razkrili morebitne nepravilnosti pri izvedbi projekta ali izbiri ponudnika …), niso upoštevali zahteve po popravku, bralcev pa niso seznanili z mnenji in stališči drugih županskih kandidatov ali jih soočili v pogovoru.

In drugič, da so za lastno kampanjo neupravičeno porabili javni denar, saj se občinska glasila financirajo iz občinskega proračuna. To lahko pomeni zelo veliko prednost pred drugimi kandidati, ki si morajo sami financirati volilno kampanjo in nimajo vstopa v občinsko glasilo. Ker pa je financiranje občinskih medijskih dejavnosti zelo netransparentno, ni mogoče pridobiti natančnega podatka, koliko davkoplačevalskega denarja porabijo župani za volilno kampanjo v občinskem glasilu.

Koliko stanejo glasila?

Koliko smo davkoplačevalci plačali za takšno politično propagando?

S koprske občine so nam odpisali, da so stroški za izdajo časopisa za leto 2018 znašali 186.981 evrov, za spletno mesto ekoper.si pa 76.618 evrov (vzdrževanje, gostovanje, podporo in oblikovanje vsebin). Dodali so, da je lani izšlo skupaj pet številk časopisa KP MOK, iz sredstev na postavki pa so krili tudi obveznosti za decembrsko številko iz leta 2017 ter oblikovanje in postavitev za dve številki časopisa, ki nista izšli.

Za analizo medijskega poslovanja v koprski občini je pomemben še en podatek. Na občini so leta 2010 ustanovili družbo z omejeno odgovornostjo Multimedijski center Vizija, ki je izdajatelj občinskega glasila KP MOK in spletnega medija ekoper.si. Po podatkih aplikacije za prikaz porabe javnega denarja Erar je mestna občina Koper od ustanovitve do lani nakazala družbi Vizija več kot 1,3 milijona evrov. Višina nakazil po posamičnih letih je bila precej odvisna od volilnega dogajanja. Največ denarja je družba prejela takoj po ustanovitvi. Višine nakazil se nato povečajo med volilnima letoma 2014 in 2018, vmes je imela nekajkrat celo izgubo (2013, 2015 in 2016).

Koprska občina je podjetju Vizija od ustanovitve nakazala za več kot 1,3 milijona evrov. Za povečavo klikni na sliko.

Zanimalo nas je, kako pomembna so bila za družbo Vizija nakazila MOK, zato smo analizirali njihova finančna poročila in ugotovili, da so njihovi skupni prihodki od prodaje v letih 2010–18 znašali skoraj natanko 1,3 milijona evrov. Iz tega lahko sklepamo, da Vizija poleg nakazil MOK in nekaterih z občino povezanih družb (komunale, javnega stanovanjskega sklada …) tako rekoč ni imela drugih prihodkov.

Na mestni občini Ljubljana (MOL) so nam odgovorili, da so v letu 2018 za izdajanje občinskega glasila Ljubljana porabili 643.719 evrov. V tem znesku so zajeti avtorski honorarji, stroški tiska, distribucije in preloma za deset rednih številk glasila (od tega štiri dvojne številke) ter posebno volilno številko, v kateri so bili objavljeni seznami vseh kandidatov za župana, mestni svet in četrtne skupnosti. Poleg Ljubljane sta lani izšli še dve številki glasila četrtne skupnosti Bežigrad Naš Bežigrad, za kateri so porabili slabih 10.000 evrov, in dve glasili četrtne skupnosti Rudnik Rudniška četrtinka, pri katerih so stroške ocenili na slabih 7000 evrov. Izvedeli smo še, da pri pripravi vsebin sodelujejo tudi sodelavke in sodelavci mestne uprave ter javnih zavodov, ki delujejo v okviru MOL, njihovi prispevki pa niso plačani, ker sodijo med njihove redne delovne naloge. Zapisali so tudi, da ne sofinancirajo drugih medijskih vsebin.

Na celjski občini so odgovorili, da urejanje mestnega časopisa sodi v opis del in nalog dveh zaposlenih v službi za odnose z javnostjo in promocijo. Lani so izšle tri številke glasila, za katere so skupaj porabili dobrih 15.000 evrov (oblikovanje, tisk in distribucija). Sklenjeni imajo tudi dve pogodbi s televizijama VTV in TV Celje, ki letno znašata po dobrih 16.000 in 36.000 evrov, pri čemer slednja vključuje neposredne prenose sej mestnega sveta in občinskih proslav. Poleg tega je celjska občina po podatkih aplikacije Erar leta 2018 nakazala še približno 30.000 evrov medijskemu podjetju NT&RC, ki izdaja regionalni časopis Novi Tednik in radijsko postajo Radio Celje. Po pojasnilih občine gre za več manjših nakazil za plačilo objav razpisov, javnih naročil in oglaševanja v obeh medijih.

Pridobljeni podatki kažejo, da so samo izbrane tri mestne občine – Ljubljana, Koper in Celje – leta 2018 porabile najmanj milijon evrov za izdajanje občinskega glasila in sofinanciranje medijskih vsebin. Za primerjavo: letni proračun glasila Ljubljana za 2018 je bil višji od celotnega zneska, ki so ga na kulturnem ministrstvu istega leta namenili za sofinanciranje programskih vsebin tiskanih medijev, radijskih in televizijskih programov ter elektronskih publikacij, kjer je bilo na voljo pol milijona evrov. Oziroma: stroški izdajanja ljubljanskega občinskega glasila predstavljajo približno tretjino vseh prihodkov od prodaje, ki jih je takrat ustvarila družba Mladina (dobra 2,3 milijona evrov), kjer so v enem letu izdali več kot petdeset rednih in tematskih številk. Petkrat več kot na MOL.

Med občinskimi glasili v Kopru, Ljubljani in Celju so sicer razlike. V Kopru je župan Boris Popovič uporabil občinsko glasilo skoraj izključno za lastno promocijo in napad na politične nasprotnike, česar za Ljubljano in Celje ni mogoče trditi. Obe občinski glasili – ljubljansko in celjsko –prav tako nista bili kritični do dela župana in nista omogočili enakovrednega nastopa drugih kandidatov med volilno kampanjo. A v večjem delu opravljata tudi naloge občinskega glasila: obveščata občane o dogajanju v mestu. Toda pridobljene številke kljub temu kažejo, da v Sloveniji poleg javnega servisa in zasebnega medijskega trga obstaja še alternativen medijski sistem, ki ga financirajo občine.

Ta medijski prostor velikokrat ne deluje v interesu javnosti, temveč z njim upravljajo župani. Ki za občinska glasila in druge medijske dejavnosti vsako leto porabijo po več milijonov evrov.

Milijoni za promocijo županov

Slovenska občinska glasila so zelo nenavaden medijski fenomen. Uradno ne sodijo med medije, saj so uradna glasila lokalnih skupnosti izključena iz zakona o medijih. Toda njihovi izdajatelji so jih hkrati dolžni vpisati v medijski razvid, če ustrezajo definiciji medija po medijskem zakonu (uredniško oblikovane vsebine, periodičnost izhajanja …). V tem primeru morajo izdajatelji upoštevati določila medijskega zakona ter med drugim zagotoviti uredniško avtonomijo, ločevati propagandna in novinarska sporočila in upoštevati pravico do popravka. 

Po podatkih računskega sodišča je bilo konec leta 2015 v razvidu medijev skupaj vpisanih tri četrtine vseh občinskih glasil: 116 od skupaj 159, kolikor jih izdajajo slovenske občine. Ljubljanski in koprski občinski glasili sta vpisani v razvidu, na celjski občini pa za vpis po mnenju kulturnega ministrstva niso izpolnjevali pogojev.

Pravno podlago za njihovo izdajanje so občine našle v zakonu o lokalni samoupravi (ZLS), ki občinam med drugim dovoljuje »pospeševanje informacijsko-dokumentacijske dejavnosti na območju občine, pospeševanje kulturno-umetniške ustvarjalnosti in omogočanje dostopnosti do kulturnih programov.« ZLS ne opredeljuje, kako naj občine zadovoljujejo potrebe prebivalcev na področju medijev. Prav tako niso nikjer določena pravila, na kakšen način se lahko občinski mediji (glasila) financirajo iz proračunov lokalnih skupnosti.

Nekatere imajo stroške za izdajanje medijev posebej opredeljen v proračunu, druge jih financirajo iz drugih postavk. Včasih so za izdajanje glasila zadolženi kar občinski uradniki (urejanje, pisanje prispevkov, priprava na tisk …), drugič občina prenese izdajateljske pravice na zunanjega izvajalca, javni zavod ali zasebno podjetje. Kar pomeni, da imajo občine pri izdajanju glasil zelo veliko svobode – tako vsebinske kot finančne.

Edini vpogled v financiranje slovenskih občinskih glasil ponujajo revizije računskega sodišča, v katerih so ugotavljali pravilnost in smotrnost poslovanja šestih slovenskih občin na področju izdajanja občinskih glasil in drugih objav v medijih v letih 2013–14.

Na računskem sodišču so iz analize vprašalnikov ugotovili, da je takrat občinsko glasilo izdajalo ali soizdajalo 159 občin (od skupaj 212) – kar je približno tri četrtine vseh občin. Od tega je 105 občin poleg občinskega glasila plačevalo tudi za programske vsebine v drugih medijih.

Revizorji so ocenili, da so slovenske občine za izdajanje občinskih glasil v letu 2013 skupaj porabile 3,6 milijona evrov, leta 2014 pa skoraj štiri milijone evrov. Ob tem so leta 2013 porabile še 1,6 milijona evrov za financiranje objav v drugih medijih, naslednje leto pa se je ta izdatek povišal na skoraj 2,3 milijona evrov. Kar pomeni, da so slovenske občine v volilnem letu 2014 po oceni računskega sodišča porabile več kot šest milijonov evrov za medijske dejavnosti (podatke so sodišču posredovale občine).

Dejanski stroški izdajanja občinskega glasila so v resnici še višji, saj v oceni računskega sodišča ni vključeno delo plač javnih uslužbencev, ki so zaposleni na občini in med drugim opravljajo naloge izdajanja občinskega glasila (stroški dela). Manjkajo tudi stroški ogrevanja, električne energije, vode in ostali izdatki, na katere morajo računati drugi medijski izdajatelji.

Kako so občine porabile teh šest milijonov evrov?

Revizorji so pregledali medijsko poslovanje v Tržiču, Sevnici, Žireh, Cerknem, Trbovljah in Laškem. Med šestimi izbranimi občinami so dvema izrekli negativno mnenje (Tržiču in Cerknemu), dvema mnenje s pridržkom (Laškemu in Žirem) ter dvema pozitivno mnenje (Sevnici in Trbovljam). Čeprav so izbrali samo šest manjših občin, so si lahko po besedah sogovornikov z računskega sodišča ustvarili kar dobro sliko o razmerah v občinah ter zaznali najpogostejše pomanjkljivosti in kršitve.

Pri občinah, ki so pridobile negativno mnenje ali mnenje s pridržkom, so revizorji opozorili, da občine niso sprejele strateškega dokumenta na področju medijev, v katerem bi določile namen in opredelile cilje izdajanja občinskega glasila in financiranja programskih vsebin v drugih medijih. Med najbolj problematičnimi praksami so izpostavili zelo pomanjkljive postopke pri imenovanju urednikov, ki ne zagotavljajo uredniške avtonomije in delovanja glasila v interesu javnosti (izdajatelji niso sprejeli programske zasnove, odgovornega urednika sploh niso imenovali ali niso pridobili soglasja uredništva pred njegovim imenovanjem).

Med drugimi večjimi pomanjkljivostmi so bili kritični še do sofinanciranja vsebin v drugih medijih. Revizorji so ugotovili, da nekatere občine podvajajo vsebine iz občinskega glasila tudi z objavami v lokalnih medijih, kar je po njihovem mnenju nesmotrna poraba proračunskega denarja. Tržiška občina je, denimo, sofinancirala programske vsebine in dejavnosti Radia Gorenc, da bi uredništvo izvajalo radijske storitve v oddajah Življenje v Tržiču, promoviralo dogodke, objavljalo sporočila turističnega centra v informativnem programu ter pripravljalo programske vsebine za spodbudo turizmu, gospodarstvu, obrti in podjetništvu.

Revizorji računskega sodišča so ugotovili, da si je tedanji župan Tržiča Borut Sajovic pred volitvami izdal promocijsko številko občinskega glasila Tržičan.

Revizorji so ugotovili, da občinstva teh medijev večinoma niso seznanili z dejstvom, da poslušajo sponzorirane vsebine (da jih je naročila in plačala občina), kar je v nasprotju z medijskim zakonom, ki zahteva jasno razločevanje novinarskih in plačanih vsebin. Za računsko sodišče je bilo sporno že samo sklepanje tovrstnih pogodb z drugimi mediji, saj imajo občine na takšen način možnost sofinancirati njihovo dejavnost, za kar nimajo pravne podlage. Potencialno pa to lahko pomeni tudi poseg v svobodno gospodarsko pobudo, slabšanje konkurenčnega položaja ostalih subjektov na trgu in tveganje za nedovoljeno državno pomoč.

Takšno potencialno tveganje so ugotovili tudi v Cerknem, kjer je občina tudi tretjinska solastnica Radia Cerkno in hkrati naročnica več sponzoriranih medijskim vsebin na omenjenem lokalnem radiu. Mi pa smo podobno pomanjkljivost ugotovili še v Kopru, kjer je občina preko javnega komunalnega podjetja Marjetica lastnica 16,92-odstotnega deleža v Primorskih novicah.

Če povzamemo: računsko sodišče je ocenilo, da so slovenske občine leta 2014 skupaj porabile najmanj dobrih šest milijonov evrov za izdajanje občinskih glasil in sofinanciranje medijskih vsebin. Revizorji so ugotovili, da občine praviloma nimajo sprejetega strateškega dokumenta, v katerem bi jasno opredelili medijsko poslovanje in utemeljili porabo denarja. Na vzorcu šestih občin so pokazali, da nekatere občine zelo pomanjkljivo skrbijo za uredniško avtonomijo in porabljajo občinski denar za osebno promocijo župana. Opozorili so, tudi da je poraba občinskega denarja za medijske dejavnosti pogosto netransparentna in nesmotrna.

Vse to je zelo problematično, vendar ne odgovori na morda najpomembnejše vprašanje: je bil učinek občinskih glasil na rezultate volitev res tako velik, da so medijske kampanje bistveno vplivale na volilni rezultat in so trenutnim županom prinesle veliko prednost pred tekmeci? So Boris Popović, Zoran Janković in Bojan Šrot prekršili zakon o medijih ter zakon o volilni in referendumski kampanji, kar trdijo pritožniki? In za lastno kampanjo nedopustno porabili občinski (javni) denar?

Ne vemo, saj se pristojne ustanove še niso jasno opredelile do omenjenih primerov.

Na računskem sodišču nam niso povedali, zakaj se kljub več javnim pozivom in prijavam niso odločili za revizijo medijskega poslovanja v največjih občinah, predvsem Kopru, kjer je bilo medijsko poslovanje najbolj problematično. Izvedeli smo le, da v vzorec šestih občin namenoma niso hoteli vključiti najbolj skrajnih primerov, ker da gre v večini slovenskih občin za precej manjše nepravilnosti pri njihovem medijskem poslovanju. Koprskega primera pa ne morejo komentirati, ker niso izvedli revizije.

Podobno so se vprašanjem glede Kopra izmikale tudi druge pristojne ustanove.

Podajanje odgovornosti

Prijavo koprskega primera so predstavniki gibanja koprskih občanov Skupaj lani poslali na vse pristojne naslove in z njo seznanili tudi premiera Marjana Šarca, nam je povedala predstavnica gibanja Barbara Verdnik, ki je pred petimi leti za nas napisala gostujoči prispevek o občinskih glasilih. Problematika občinskih glasil je namreč razdeljena med najmanj štiri različne sektorje, kar v praksi pomeni, da si lahko pristojne ustanove ves čas podajajo odgovornost, je bila kritična Verdnik. To kažejo tudi odzivi na njihovo prijavo.

Za izvajanje zakona o volilni in referendumski kampanji (ZVRK) in nadzor nad potekom kampanje (volilne in referendumske) je pristojen inšpektorat za notranje zadeve. Za nadzor nad morebitnimi medijskimi kršitvami ZVRK skrbi medijski inšpektorat na ministrstvu za kulturo, kjer so pristojni tudi za razlago in izvajanje zakona o medijih (ZMed). Za razlago ZVRK je pristojno ministrstvo za javno upravo, pod katerega sodi tudi zakon o lokalni samoupravi (ZLS), ki občinam dovoljuje medijsko poslovanje. Porabo javnega denarja nadzoruje računsko sodišče, za vprašanje državnih pomoči pa je zadolženo ministrstvo za finance.

Z ministrstva za javno upravo so gibanju Skupaj odgovorili, da slovenska zakonodaja zagotavlja ustrezno zakonitost in transparentnost volilnih kampanj, saj določa jasna pravila glede porabe javnega denarja in daje dovolj pooblastil nadzornim organom (inšpekcijam, računskemu sodišču …). Dodali so še, da so lokalne volitve področje, za katerega so pristojne občine, ki morajo ustrezno obravnavati tudi morebitne pritožbe in sume glede nepravilnosti. Podobno je bilo stališče ministrstva za finance, kjer menijo, da nadzor nad izdajanjem lokalnih medijev ni njihova naloga, temveč naj se pritožniki obrnejo na nadzorni odbor mestne občine Koper, ki da je najvišji organ nadzora javne porabe v občini.

Na inšpektoratu za notranje zadeve niso iz prijave ugotovili »elementov katerega koli prekrška, določenega v ZVRK«, zato so primer prepustili v presojo občinskemu inšpektoratu na mestni občini Koper ter inšpektoratu za kulturo in medije na kulturnem ministrstvu (enak odgovor glede Kopra smo od inšpektorata prejeli tudi mi).

Na kulturnem ministrstvu so se nam pohvalili, da so v Kopru leta 2011 zoper občinsko glasilo KP MOK uspešno izvedli inšpekcijski in prekrškovni postopek zaradi kršitve 5. člena medijskega zakona – o zaščiti slovenskega jezika. Glede Kopra pa so nam potrdili, da so na inšpektoratu prejeli eno prijavo zaradi vsebin v občinskem glasilu KP MOK in ekoper. Vendar prijave ne morejo komentirati, ker da inšpekcijski postopek še teče. So pa tudi na kulturnem ministrstvu zapisali, da sta za ugotavljanje domnevne nepravilnosti glede gospodarnosti in namenskosti porabe občinskega denarja v prvi vrsti pristojna nadzorni odbor MOK in računsko sodišče. To pa se, kot smo že zapisali, za revizijo medijskega poslovanja koprske občine ni odločilo.

V 30. številki koprskega glasila KP MOK je župan Boris Popovič namenil velik del intervjuja kritiki novinarja Dela Borisa Šuligoja.

Stališča vseh treh ministrstev kažejo, da so za morebitne nepravilnosti najprej odgovorne občine same. Vendar so varovalke na občinski ravni večinoma pomanjkljive, je poudarila Barbara Verdnik. Na ukrepanje koprskih občinskih organov realno ni bilo mogoče računati, saj je imel župan preveliko moč v mestnem svetu in je bil tako rekoč nedotakljiv, je povedala.

Podobno ugotavlja Sandi Sendelbah, ki se je po celjskih županskih volitvah pritožil zaradi domnevne neupravičene uporabe javnih sredstev v volilni kampanji in zlorabe občinskega glasila za (samo)promocijo župana.

»Mestni svet je našo pritožbo brez obrazložitve zavrnil kot neutemeljeno,« nam je dejal županski kandidat, ki je nastopal na listi Odprto Celje. Takšno ravnanje mestnega sveta je bilo po njegovih besedah pričakovano, saj mestni svet – edini organ, ki lahko nadzira delo župana – tega dela v Celju ne opravlja. Zato so se odločili za pritožbo na upravno sodišče, v kateri so se med drugim sklicevali tudi na odločbo ustavnega sodišča glede referendumske kampanje o drugem tiru.

Za enako strategijo se je v Ljubljani odločil Vili Kovačič.

Ustavno sodišče je namreč razveljavilo referendum o drugem tiru, ker je država iz proračuna sama sebi dodelila denar za referendumsko kampanjo, v kateri je predstavila samo svoje argumente. Podobno utemeljitev bi lahko sodišče upoštevalo tudi v primerih domnevne zlorabe javnega denarja pri financiranju volilne kampanje.

Toda celjsko upravno sodišče ni sledilo tej odločitvi. V sodbi so sicer ugotovili, da je šlo v primeru mestnega časopisa »za volilnopropagandno vsebino, ki se ne bi smela financirati iz občinskega proračuna«, a so kljub temu sklenili, da občina z glasilom ni bistveno vplivala na izid volitev.

Ustavni pravnik Jurij Toplak je lani za Delo povedal, da zloraba javnega denarja za samo lastno kampanjo v lokalnih glasilih vzbuja zelo resne dvome v poštenost volitev. Takšno ravnanje je primerjal z jemanjem dopinga v športu, kjer se prav tako ne sprašujemo, ali je pripomogel k boljšemu rezultatu tekmovalca, temveč ga diskvalificiramo, meni Toplak. Zato bi lahko sodišče zaradi dokazanih zlorab občinskega glasila upravičeno razveljavilo volitve. Ne glede na to, ali si je župan s pomočjo občinskega glasila zares pridobil odločilno prednost pred tekmeci ali ne.

Če bi župani vedeli, da zaradi uporabe občinskega medijskega »dopinga« v resnici tvegajo »diskvalifikacijo« – razveljavitev volitev in prepoved nastopa v ponovljeni volilni tekmi –, bi bili najbrž bolj previdni. Toda zgolj preprečitev najhujših zlorab občinskega glasila, kakršnega smo spremljali v Kopru, še ne bi rešila drugih problemov, ki so povezani z občinskimi mediji.

Čeprav so financirani z javnim denarjem, občinskim glasilom ni treba delovati v javnem interesu. Niso dolžna upoštevati zakona o medijih in novinarskega kodeksa, predstavljati različnih mnenj in stališč ali kritično spremljati delovanja občine – niti v primeru, da so vpisana v medijskem razvidu, saj njihovega delovanja v praksi nihče ne preverja. Občinska glasila zato ne morejo nadomestiti lokalnih medijev, ampak jim lahko na različne načine predstavljajo nelojalno konkurenco, kar ima negativne posledice na obveščenost občanov. Še zlasti v okoljih, kjer je občinsko glasilo najpomembnejši ali edini vir informacij o dogajanju v občini.

Nelojalna konkurenca in slabša obveščenost občanov

V koprskem občinskem glasilu KP MOK sta župan Boris Popovič in urednik glasila Sebastjan Jeretič večkrat izjavila, da sta koprska občina in njen župan ves čas tarča neupravičenih novinarskih napadov in kritik. Podobno nam je v pogovoru povedal tudi Jeretič, ki je svoje uredniško delo zagovarjal z argumentom, da je lahko župan zaradi »nenehne medijske gonje« svoja stališča lahko predstavil samo v občinskem glasilu. Če bi bili občani odvisni samo od poročanja (po njegovem) pristranskih medijev, bi bili najbrž prepričani, da je v občini vse narobe, meni Jeretič. Tako pa so jim s »predstavitvijo uspešnih projektov« omogočili, da si ustvarijo »bolj realno sliko«.

Po lanskem porazu Borisa Popoviča na volitvah je sodelovanje z MOK prekinil tudi Jeretič.

Takšno stališče ni omejeno samo na Koper. »Po mojih izkušnjah je velika večina županov prepričana, da je treba z občinskim glasilom uravnotežiti domnevno krivično poročanje novinarjev o delu občine in župana,« nam je potrdila direktorica Gorenjskega glasa Marija Volčjak. »Zato se zelo težko uprejo skušnjavi, da bi vsaj občinsko glasilo urejali po svojem okusu. Kar jim sedanja zakonodaja tudi omogoča.«

Na Gorenjskem je začel o močnem občinskem časopisu pred skoraj dvajsetimi leti prvi razmišljati kranjski župan Vitomir Gros, ki je ugotovil, da mu zakon o lokalni samoupravi omogoča veliko svobode pri porabi občinskega denarja za medijske dejavnosti, se je spominjala Volčjak. To je bilo za Gorenjski glas zelo jasno opozorilo, da jim lahko začnejo župani povzročati nelojalno konkurenco. Še zlasti v obdobju, ko so se slovenski regionalni mediji – tiskani in elektronski – znašli v hudi krizi, saj so po osamosvojitvi izgubili velik del javnega financiranja in se na omejenem trgu niso znašli. Nekateri so propadli, drugi so se olastninili in se preoblikovali v komercialna medijska podjetja, ki pa so zaposlovala bistveno manj novinarjev.

Občinska glasila so marsikje postala edina možna zaposlitev za nekdanje lokalne novinarje in dopisnike, ki niso več našli dela v medijih. Poleg tega je občinsko glasilo po poslovnem modelu brezplačnik, ki pa se mu ni treba pokriti z oglasi, saj njegovo izdajanje večinoma v celoti plačuje občina, je pojasnila Volčjak. »Z brezplačnikom pa je težko tekmovati, še zlasti v okoljih, kjer ljudje nimajo navade kupovati časopisa ali nimajo denarja zanj.«

Na Gorenjskem glasu so zato sklenili, da se bodo poskusili prilagoditi novim razmeram na medijskem trgu. Občinam so ponudili sodelovanje pri izdajanju občinskega glasila: pripravo programske zasnove, skrb za vsebino, oblikovanje, tisk in distribucijo. Ohranili pa so del uredniške avtonomije in poskrbeli za nekaj varovalk. Denimo, da o delovanju občine in sejah občinskega sveta poročajo njihovi dopisniki, ki niso osebno vpleteni v lokalno dogajanje. Ali da lahko občinski dopisniki objavijo kritične zgodbe v matičnem časopisu, če pride do pritiskov, kar se je nekajkrat že zgodilo, je dejala Volčjak.

Takšen model je bil zanje uspešen, saj danes izdajajo že več kot dvajset občinskih glasil po vsej Gorenjski. Kljub temu Volčjak priznava, da ima njihov način tudi nekaj slabosti, saj se lahko občina odloči, da ne bo podaljšala pogodbe, če ne bo zadovoljna z njihovim poročanjem. Pred takšnimi lokalnimi pritiski in skušnjavami se lahko ubranijo kvečjemu veliki nacionalni mediji, ki niso finančno odvisni od lokalnih oglaševalcev ali občine. Vendar so zaradi krize tudi oni močno zmanjšali število lokalnih dopisnikov. Na Delu so po naših podatkih v zadnjih desetih letih prepolovili dopisniško mrežo, saj lokalno dogajanje redno spremlja manj kot deset dopisnikov (prej okrog dvajset). Na Večeru so ohranili večji del dopisniške mreže razen Murske Sobote (po prodaji Vestnika). To pomeni, da nacionalni mediji vse teže pokrivajo lokalno dogajanje v Sloveniji in poskrbijo za obveščenost občanov.

Na dodatno težavo regionalnih medijev je opozoril odgovorni urednik Primorskih novic Antiša Korljan. Občinska glasila je sicer mogoče zlorabiti, kar je zelo nazorno pokazal koprski primer. Toda bralci v takem primeru vsaj vedo, od kod prihajajo takšne vsebine in kdo jih naroča. Večji problem so vse številnejši lokalni internetni mediji, ki večino vsebin pobirajo pri tradicionalnih medijih in se politično aktivirajo samo v določenih primerih: pred volitvami, referendumi in drugimi pomembnimi dogodki. Njihovo delo pa velikokrat (so)financirajo občine in si na ta način prikrito krepijo vpliv nad javnim mnenjem.

Kot primer je izpostavil zasebni in navidez neodvisni spletni medij regionalobala.si, ki pa ga po podatkih Erar in poslovnih izkazih v velikem deležu financirajo mestna občina Koper, Univerza na Primorskem, koprski pokrajinski muzej in piransko javno podjetje Okolje. Po javno objavljenih bilancah je izdajateljsko podjetje Regional lani ustvarilo za 104.815 evrov prihodkov od prodaje, od tega so jim omenjeni plačniki nakazali približno 77.000 evrov – skoraj tri četrtine vseh prihodkov.

»Takšni mediji večinoma delujejo kot agregatorji in parazitirajo na naših vsebinah. Po potrebi pa so takoj povzemali tudi objave na občinskem mediju ekoper.si, čeprav je šlo za propagando ali laži,« je bil kritičen Korljan. Redno povzemanje vsebin iz glasila ekoper.si med lansko župansko kampanjo smo ugotovili tudi mi, med njimi so objavili več uvodnikov urednika Sebastjana Jeretiča, ki smo jih opisali v uvodu.

Ta primer kaže, da župani nimajo skoraj popolnega vpliva samo na občinska glasila, temveč lahko z netransparentnim (so)financiranjem medijskih vsebin poskrbijo za preživetje naklonjenih medijev ali prikrito financirajo napade na politične nasprotnike. Kar še bolj zamegljuje medijsko krajino in povečuje možnost županov, da z javnim denarjem vplivajo na rezultate volitev.

Zakaj? Ker lahko

Poročilo slovenske podružnice Transparency International o lokalnih volitvah 2014 je pokazalo, da lanska uporaba (ali zloraba) občinskih glasil v kampanji ni bila nov pojav. Župani so skoraj popolnoma enake strategije uporabljali že v prejšnji volilni kampanji in tudi takrat sta izstopala Koper in Ljubljana. To pomeni, da so bili vsi nadzorniki in zakonodajalec dobro seznanjeni z možnostjo zlorabe občinskih glasil. A se nanje niso odzvali ali jih preprečili štiri leta pozneje. Podobno neodzivne so bile pristojne ustanove tudi po lanskih volitvah, zato se bodo enake prakse brez posledic zelo verjetno ponovile tudi na prihodnjih županskih volitvah.

Podatki računskega sodišča so pokazali, da so občine leta 2014 za medijske dejavnosti porabile več kot šest milijonov evrov, pri čemer je bila ta poraba pogosto netransparentna, nesmotrna in namenjena samopromociji županov. Zakonodajalec ima zato na področju občinskih glasil dve glavni nalogi.

Ministrstvo za kulturo, medijski inšpektorat ali kakšen drug organ države bi morali od vsake občine zahtevati strateški dokument z jasno opredeljenimi medijskimi dejavnostmi in predvidenim proračunom zanje (na podlagi analiz in ugotavljanja učinkov), kar je v revizijah predlagalo računsko sodišče. Na ta način bi lahko omejili netransparentno financiranje medijskih vsebin in določili pogoje, po katerih smejo občine ustanavljati gospodarske družbe ali sofinancirati objave v drugih medijih. Pa tudi poskrbeli, da občinska glasila ne bodo več delovala kot alternativni mediji v službi županov in motnja na regionalnem medijskem trgu.

Prav tako bi moralo kulturno ministrstvo poskrbeti, da določila medijskega zakona dosledno spoštujejo tista občinska glasila, ki jih je ministrstvo za kulturo vpisalo v medijski razvid ter jim s tem priznalo status medija – in ne več samo uradnega biltena občine, ki ga predvideva zakon o lokalni samoupravi. Toda medijski razvid očitno ni dovolj močna varovalka. V razvidu je bilo konec leta 2015 po podatkih računskega sodišča vpisanih kar tri četrtine ali 116 vseh občinskih glasil, ki bi morala zagotavljati uredniško avtonomijo, celostno obveščati občane ter dosledno ločevati sponzorirane (propagandne) vsebine od medijskih vsebin. Vendar tega mnoga ne počnejo, kar so najbolj nazorno pokazali izdajatelji koprskih občinskih medijev.

Država bi morala z ustrezno medijsko politiko zagotoviti, da bodo javno financirani občinski mediji delovali v interesu javnosti. Toda primer Kopra dokazuje, da občanov pred še tako očitno propagando in ugrabitvijo občinskega medija za politične namene v praksi ne varuje nobena varovalka – niti če so vpisani v medijskem razvidu, kar velja za koprsko in ljubljansko glasilo. In to kljub zakonom, nadzornim organom in več ministrstvom, ki so dolžna poskrbeti za transparentno in smotrno porabo javnega denarja ter ohranjati zaupanje v volitve.

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Matija Medved
Infografike: Anže Jesenovec
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt medijsko lastništvo je del projekta, ki ga sofinancira NEF-Mreža evropskih fundacij v okviru projekta Civitates.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.

Kategorije: Slovenija

Povzetek preiskave: kako župani zlorabljajo občinska glasila

Čet, 06/06/2019 - 00:01
Fotografija Lenart J. Kučić / Pod črto

V Sloveniji poleg javne radiotelevizije in zasebnih medijev obstaja še alternativni medijski prostor, ki ga financirajo slovenske občine. Te so po podatkih računskega sodišča leta 2014 skupaj namenile več kot šest milijonov evrov za izdajanje občinskih glasil in za financiranje programskih vsebin v lokalnih medijih. Konec leta 2015 je občinska glasila izdajalo 159 od 212 občin – torej dobre tri četrtine vseh občin.

V naši preiskavi pa smo ugotovili, da ta javni denar pogosto ni bil porabljen v javnem interesu. Nasprotno. Občine so medijske dejavnosti velikokrat opravljale netransparentno, nesmotrno ali so občinski denar porabile za (samo)promocijo županov.

To smo med drugim pokazali z analizo delovanja občinskih glasil v Kopru, Ljubljani in Celju med lanskimi lokalnimi volitvami.

Ljubljanski župan Zoran Jankovć, celjski župan Bojan Šrot in koprski župan Boris Popović so nagovarjali volivce v občinskih glasilih. Zmerjanje nasprotnikov v Kopru

V Kopru so bile volilni tekmi namenjene štiri številke občinskega glasila KP MOK, ki ga izdaja mestna občina Koper (MOK). V vseh številkah so bili objavljeni dolgi pogovori z županom Borisom Popovićem, ki je predstavljal svoje pretekle dosežke in napovedoval nove projekte. V intervjujih je poimensko napadal novinarje in politične nasprotnike ter jih med drugim zmerjal z »ritolizniki«. V nekaterih izdajah lokalnega glasila se je župan v eni številki pojavil na več kot 50 fotografijah, celo v nagradni križanki. Poleg tiskane izdaje so v MOK izdajali še elektronsko glasilo ekoper.si, ki je širilo enake vsebine.

Promocija županov v Celju in Ljubljani

V Celju in Ljubljani izdajatelji občinskih glasil niso bili tako neposredni, vendar sta tudi ljubljansko in celjsko mestno glasilo poskrbeli za promocijo aktualnih županov – Zorana Jankovića in Bojana Šrota. V Celju so gospodinjstva na prvi dan volilne kampanje prejela posebno številko glasila, v katerem je občina predstavila največje pretekle projekte, ki so bili končani med preteklimi mandati Bojana Šrota. Ljubljanske volivce sta poleg Zorana Jankovića v daljšem pogovoru nagovorila še oba podžupana, številna ljubljanska gospodinjstva pa so skupaj s seznamom volilnih kandidatov za župana, mestne in četrtne svete prejela še volilni program Jankovičeve liste.

Za vsa občinska glasila je značilno, da ostalim kandidatom niso dala enakih možnosti. Niso objavljala pogovorov ali soočenj z opozicijo, niso odpirala kritičnih vprašanj, v primeru Kopra niso objavljala zahtevanih popravkov, čeprav so bila vpisana v medijskem razvidu in zanje veljajo določila zakona o medijih. Ta med drugim določa jasno razločevanje med naročenimi (plačanimi), propagandnimi in uredniškimi vsebinami, česar občinska glasila velikokrat ne počnejo.

Izbrane tri mestne občine so za občinska glasila po naših podatkih porabile najmanj milijon evrov javnega denarja, pri čemer nismo mogli oceniti stroškov dela zaposlenih na občini, ki sodelujejo pri pripravi glasil.

Dostop do volivcev

Zakaj je to problem – še zlasti v tako pomembnem obdobju kot je volilna kampanja?

Občinsko glasilo ima zagotovljen dostop do vseh poštnih nabiralnikov v občini in s tem potencialnih volivcev, kar za vse druge medije ne velja. Ta glasila se financirajo iz javnega (občinskega) denarja in lahko pomenijo nelojalno konkurenco drugim lokalnim medijem, saj jih občina bralcem ponudi brezplačno. Hkrati so občinska glasila v več slovenskih občinah najpomembnejši ali celo edini vir informacij o dogajanju v občini, saj so lokalni in nacionalni mediji zaradi poslovnih težav zelo zmanjšali mrežo lokalnih dopisnikov.

To pomeni, da imajo občinska glasila potencialno velik vpliv na obveščenost občanov in njihove volilne odločitve. Nad njihovim poročanjem pa imajo največ vpliva župani, ki imajo izrazito priveligiran dostop do občinskega glasila, kjer lahko nagovorijo volivce, se pohvalijo s preteklimi dosežki in obljubijo nove projekte, če bodo izvoljeni. Drugi županski kandidati te možnosti nimajo, saj ne morejo enakovredno nastopati v občinskem glasilu. Prav tako ne morejo financirati svoje medijske kampanje iz občinskega proračuna, kar je pogosta praksa županov.

Opozorila naletijo na gluha ušesa

Zlorabe občinskih glasil se niso začele lani. Slovenska podružnica Transparency International je že v poročilu o lokalnih volitvah 2014 pokazala, da so župani skoraj popolnoma enake strategije uporabljali že v tedanji volilni kampanji in tudi takrat sta izstopala Koper in Ljubljana. To pomeni, da so bili vsi nadzorniki in zakonodajalec dobro seznanjeni z možnostjo načrtne ugrabitve občinskih glasil za propagandne namene. Vendar se niso odzvali na opozorila ali poskrbeli, da se zlorabe občinskih glasil ne bi ponovile na naslednjih (torej lanskih) lokalnih volitvah.

Za očitne zlorabe občinskega glasila v Kopru in privilegirane obravnave županov v Celju in Ljubljani tudi tokrat najverjetneje ne bo odgovarjal nihče. To pa je zelo jasno sporočilo županom, da smejo občinska in javno financirana glasila tudi v prihodnjih kampanjah uporabljati kot propagandno orodje – ter z njimi zniževati zaupanje v temeljne demokratične procese in spodkopavati legitimnost volitev.

Preberite celotno preiskavo: Občinska glasila: milijoni evrov javnega denarja za promocijo županov

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Matija Medved
Infografike: Anže Jesenovec
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt medijsko lastništvo je del projekta, ki ga sofinancira NEF-Mreža evropskih fundacij v okviru projekta Civitates.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.

Kategorije: Slovenija

Kdo drži informacijsko pištolo? Preiskujemo zemljevid medijske krajine

Sre, 05/06/2019 - 00:01
Ilustracija: Matija Medved

»Na vprašanje, zakaj je medijsko lastništvo tako pomembno, je najbolje odgovoril razvpiti kolumbijski medijski mogotec in industrialec Julio Mario Santo Domingo,« nam je na medijski konferenci v Buenos Airesu pred več kot desetimi leti povedal Gerardo Reyes, urednik miamijskega časopisa El Nuevo Herald in avtor knjige Lastniki Latinske Amerike. »Hladnokrvno mi je dejal, da svoje medije obravnava kot pištole. Večinoma jih nosi skrite za pasom, ko jih potrebuje, pa jih zna pravilno uporabiti.«

Primerjava časopisov, radiev in televizijskih postaj s pištolami ni bila pretirana. Nastopajoči na konferenci so naštevali primere, kako so vplivni medijski lastniki – politiki in poslovneži – uporabljali medijsko lastnino za doseganje političnih ciljev in pridobivanje poslov, največkrat javnih naročil. Preko medijev so obračunavali z nasprotniki, podpirali zaveznike in ščitili poslovne interese. Od novinarjev so zahtevali popolno lojalnost, kritike so izčrpavali z medijskimi napadi in tožbami. Toda njihovih dejanj večinoma ni bilo mogoče dokazati, saj je bilo medijsko lastništvo največkrat tako dobro skrito, da raziskovalci medijske krajine niso mogli ugotoviti, kdo sploh drži medijsko pištolo.

Medijsko lastništvo je bilo velikokrat mogoče ugotavljati samo posredno – iz neuradnih informacij in analize vsebin: kdo, kdaj, o kom in kako poroča (ali ne poroča). V uradnih registrih so bili velikokrat navedeni slamnati lastniki, posamezniki in podjetja. Lastniške povezave je bilo težko ugotavljati zaradi pomanjkljivih podatkovnih zbirk in onemogočenega dostopa do informacij. Takšne razmere so ustrezale vsaki aktualni oblasti, ne glede na svetovni nazor, saj so politiki omogočale veliko vpliva na javno mnenje, manipulacij in nadzora nad novinarji. Zato tudi po morebitni menjavi vlade ni bilo politične volje za spremembe – večjo transparentnost medijskega lastništva in krepitev novinarske avtonomije.

Opisane razmere v Latinski Ameriki so bile zelo podobne tedanjim medijskim trgom v srednji in jugovzhodni Evropi – nekaj let po tem, ko so nekdanje socialistične režime zamenjale parlamentarne demokracije. S padcem berlinskega zidu se je začel največji medijski eksperiment v povojni evropski zgodovini, v katerem je sodelovala tudi Slovenija. Mediji v socializmu niso bili tržna dejavnost ali – kot uči liberalna medijska teorija – čuvaji javnega interesa, ki skrbijo za svobodno izmenjavo informacij in državljanom pomagajo obveščeno izbirati predstavnike na demokratičnih volitvah. Nad sredstvi javnega obveščanja je imela monopol država, novinarji pa so veljali za družbenopolitične delavce.

Po spremembi politične ureditve se je dramatično preoblikovala tudi medijska krajina.

Spodletel medijski eksperiment

V obsežni preiskavi Medijsko lastništvo in njegov vpliv na neodvisnost medijev in pluralizem smo v letih 2003 in 2004 analizirali modele privatizacije medijskih podjetij v 18 državah srednje in jugovzhodne Evrope. Raziskovalci smo med drugim ugotovili, da so nekatere države – Madžarska, Slovaška, Češka – v procesu liberalizacije zelo kmalu prodale nekdanja državna medijska podjetja tujim, zlasti nemškim medijskim lastnikom (WAZ, RTL …). Na prostoru nekdanje Jugoslavije pa so si nekdanja državna medijska podjetja največkrat prilastili (jih »privatizirali«) lastniki, ki so bili blizu tranzicijski oblasti: podjetniki, nekdanji politiki ali njihovi družinski člani.

Nekoliko drugačen model je izbrala Slovenija, kjer medijskih podjetij na začetku večinoma niso prevzeli tranzicijski »tajkuni«, ampak so zaposleni sprva postali lastniki teh podjetij (notranje lastninjenje). Vendar so deleže večinoma prodali, država pa je preko paradržavnih skladov in podjetij v delni ali večinski državni lasti obdržala precej lastniškega vpliva v medijih.

Omenjeno lastninjenje medijskih podjetij je večinoma potekalo netransparentno. Raziskovalci smo morali – podobno kot naši kolegi v Latinski Ameriki – posredno ugotavljati, kdo so bili dejanski lastniki. Uradne zbirke podatkov – sodni register, medijski razvid in delniške knjige – tudi v Sloveniji niso razkrile realnih medijskih lastnikov. Nekateri medijski podjetniki so zgradili nepregledno mrežo povezanih podjetij, s katero so hoteli zakriti dejanskega lastnika. Včasih zato, da bi se izognili omejitvam medijskega zakona, ki je prepovedoval nekatere oblike koncentracije medijskega lastništva. Drugič zato, ker so hoteli prikriti politične ali poslovne interese za uredniško politiko svojih medijev.

Zaradi tega je bilo preiskovanje medijskega lastništva – in ugotavljanje, kdo drži medijsko pištolo – zelo dolgotrajno, saj je bilo treba podatke o lastnikih iskati v papirnih arhivih sodnega registra. Ali popotovati po celi državi in pregledovati poštne nabiralnike v poslovnih stavbah, kjer so bili registrirani slamnati lastniki.

Takšni privatizacijski modeli so imeli negativne posledice na razvoj medijske krajine. Tuji medijski vlagatelji se niso obnašali kot strateški lastniki, ampak jih je zanimal predvsem kratkoročen finančni interes. V tranzicijske države niso prinesli znanja o medijskem menedžmentu in postavili višjih standardov novinarskega dela, kakršne so upoštevali v matičnih državah, temveč so zgolj vstopili na nov medijski trg, si v nekaj letih prisvojili kar največji delež oglasnih prihodkov in znižali stroške dela (odpuščanje, združevanje redakcij …). Pri tem so izkoriščali šibke regulatorje, pomanjkljivo medijsko zakonodajo in krizo lokalnih medijskih podjetij, ki niso mogla tekmovati s kapitalsko močnejšimi tekmeci.

Med globalno gospodarsko krizo po letu 2008, ki je zelo prizadela njihova matična medijska podjetja, so začeli ti vlagatelji množično zapuščati regijo. Za sabo so puščali opustošene medijske krajine, saj so v desetih letih izčrpali večino domačih medijskih podjetij ter uničili ali razbili profesionalna združenja (društva, sindikate …). Ostali so le nekateri lokalni medijski mogotci, ki so bili tesno povezani s politiko in so preživeli zaradi državnega oglaševanja, ali poslovneži blizu vlade, ki so večino premoženja ustvarili z drugimi dejavnostmi in javnimi razpisi. Prav ti posamezniki so po letu 2010 povsod po regiji kupovali deleže tujih medijskih podjetij ter zelo okrepili svoj medijski vpliv, kar je bilo najbolj očitno na Madžarskem.

Skriti interesi medijskih lastnikov

Dobrih deset let pozneje se zdi ugotavljanje medijskega lastništva v Sloveniji nekoliko lažje, saj je mogoče podatke o lastništvu največjih medijskih podjetij z nekaj kliki poiskati v javno dostopnih podatkovnih zbirkah. Časopis Delo je skupaj s tabloidom Slovenske novice v lasti podjetja FMR, dela skupine Kolektor, ki jo vodi idrijski podjetnik Stojan Petrič. Večinski lastnik Dnevnika je – sicer preko povezanih podjetij – družba DZS, ki jo vodi predsednik uprave Bojan Petan. Lastnika Večera sta mariborska poslovneža Sašo Todorovič in Uroš Hakl. Največja komercialna televizija Pop TV je skupaj s Kanalom A v lasti ameriške družbe CME. Planet TV pa je skupaj s spletnim medijem Siol.net del skupine Telekom – telekomunikacijskega podjetja v večinski državni lasti.

Toda takšna transparentnost ne pokaže vpliva lastnikov na medije. Lastniki treh največjih časopisov ne izhajajo iz medijske dejavnosti in z mediji ne ustvarijo večjega deleža prihodkov ali jim prinašajo celo izgubo. Lastniki Dela se ukvarjajo s proizvodnjo delov za avtomobilsko industrijo in gradbeništvom. Glavna dejavnost lastnika Dnevnika sta bila zdraviliški in navtični turizem: Terme Čatež in Marina Portorož. Lastniki Večera so znani po informacijskih tehnologijah in poslovanju z lekarnami. Nejasna je tudi poslovna logika Telekoma Slovenije, saj tako spletni medij Siol.net kot televizija Planet TV že dolgo ne poslujeta pozitivno, mediji pa ne sodijo v njegovo osnovno dejavnost – ponujanje telekomunikacijskih storitev.

Manj transparentno je lastništvo političnih tednikov. Večinski lastnik Mladine je bilo – vse podatke smo nazadnje osvežili sredi maja – italijansko (goriško) podjetje Transmedia, katerega dejanski lastniki niso znani. Kot edina lastnica podjetja Reporter Media – izdajatelja tednika Reporter – je vpisana javnosti neznana Tara Miklič.

Največji lastnik Novih obzorij, kjer izdajajo tednik Demokracija, je poleg politične stranke SDS še podjetje R-post-R v lasti madžarskega državljana Petra Schatza. Ta je tudi član nadzornega sveta v družbi Nova24tv.si, ki izdaja televizijsko postajo Nova24TV in ima prav tako večinske madžarske lastnike, ki so povezani z vladajočo stranko Fidezs madžarskega premierja Viktorja Orbana. Vsi omenjeni podatki so sicer javno dostopni, vendar ta podjetja in osebe še ne pokažejo dejanskih lastnikov in predvsem njihovih interesov. Podobno velja za številne slovenske radijske postaje in spletne medije.

Zakaj je to narobe? Zadnji dve stoletji sta pokazali, da je brez podpore množičnih medijev, tradicionalnih ali internetnih, skoraj nemogoče zmagati na volitvah ali se obdržati na oblasti. Dogajanja v kompleksnih sodobnih družbah državljani (in hkrati volivci) ne doživljajo samo prek lastnih izkušenj, temveč si podobo o svetu ustvarjajo predvsem prek medijskih vsebin: kaj, kje, kako in zakaj se je zgodilo. Te dogodke izbirajo informacijski vratarji: novinarski uredniki ali računalniški algoritmi na družabnih platformah, ki jih (tako ljudi kot algoritme) plačujejo medijski lastniki. Od njih je odvisno, katere teme bodo prišle v javno debato, kateri glasovi bodo prevladali in katere osebe bodo mediji predstavili kot kompetentne in zaupanja vredne. Ali nasprotno, kot nesposobne in pokvarjene.

Na izbire informacijskih vratarjev, človeških ali računalniških, vplivajo različni dejavniki: osebna prepričanja, kultura, predsodki, priučena pravila novinarskega dela in tržna tekma za pozornost, pa tudi interesi lastnikov. Zato je treba za kritično spremljanje medijev nujno poznati njihove lastnike. A ne samo po imenu ali nazivu podjetja. Dober zemljevid medijske krajine mora pokazati tudi morebitne politične in poslovne povezave. Informacije, ki pomagajo razumeti, zakaj določen medij podpira političnega kandidata ali stranko, kritizira ukrepe določenega ministra ali zagovarja velik infrastrukturen projekt: denimo Magno, TEŠ 6, drugi tir železniške proge do Kopra, hidroelektrarne ali gradnjo druge cevi predora Karavanke. Prav tako je s poznavanjem lastniških povezav laže prepoznati teme, ki se jih medij ne dotika – največkrat zaradi interesov lastnika ali z lastnikom povezanih oseb.

Nova medijska krajina

V večmesečni preiskavi smo izrisovali medijsko lastništvo v Sloveniji. Analizirali smo nekatere največje anomalije na medijskem trgu (zlorabo medijev za politične namene in propagando, načrtno širjenje dezinformacij …) in iskali rešitve, kako jih preprečiti. Med drugim bomo predstavili problematiko občinskih glasil, za katere občine vsako leto skupaj porabijo po več milijonov evrov, a jih župani pogosto uporabljajo predvsem za lastno promocijo in volilno kampanjo. Sledile bodo analize lastništva slovenskih političnih tednikov in madžarskega medijskega modela, ki se je v zadnjih letih razširil na velik del naše regije – med drugim v Slovenijo. Pa tudi preiskave novih oblik prikritega medijskega vpliva, ki izkoriščajo spletne medije in družabne internetne platforme.

Zakaj je to pomembno? Lanske parlamentarne in lokalne volitve so v več primerih pokazale, kako zelo ranljiv je današnji medijski sistem in kako učinkovito ga je mogoče ugrabiti za propagando in širjenje neresnic. Pri tem imajo velik delež odgovornosti medijski lastniki, od katerih je najbolj odvisno, kakšno novinarstvo bodo podpirali in omogočili v svojem mediju. Bodo sledili samo zasebnim interesom ali upoštevali tudi širšo družbeno korist? Jim bo država še naprej dovolila skrivanje in zlorabo medijskih pištol ali bo od njih zahtevala transparenco, spoštovanje novinarske avtonomije in upoštevanje medijskega zakona?

Najprej pa jih je treba spoznati, kar je tudi prva naloga našega projekta. Ugotoviti, kakšna je danes slovenska medijska krajina, kdo so najpomembnejši igralci in zakaj država ne prepreči niti najbolj očitnih zlorab.

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Matija Medved
Infografike: Anže Jesenovec
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt o preiskavi medijskega lastništva v Sloveniji je del projekta o zaščiti nadzorne vloge civilne družbe, ki ga sofinancira NEF-Mreža evropskih fundacij v okviru iniciative Civitates. Partnerja projekta sta Mirovni inštitut in Društvo novinarjev Slovenije.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.

Kategorije: Slovenija